Deutsche Gesellschaft für Ernährung – Nemška družba za prehrano – je v svojem novem priporočilu za javnost sporočila, da so »znanstvene raziskave« pokazale, kako se moramo posloviti od dosedanjega prepričanja, da so alkoholne pijače, od piva, vina, do likerjev in močnejših žganih pijač, v majhnih količinah celo zdravju koristne, saj naj bi se izkazalo, tako Družba za prehrano, da je tudi najmanjša količina alkohola za človekov organizem strup in za njegovo zdravje in življenje rizični faktor.
Da je treba biti pri »nemški znanosti« nekoliko previden, saj je ta za Nemce same in za svet morda še dosti večji »rizični faktor«, kakor pa alkohol v velikih, ne le majhnih količinah in koncentracijah, smo v minulih letih – če slavo nemške znanosti v službi nacionalnemu socializmu tu spregledamo – tudi sami izkusili, saj je predvsem z nemških tal prišlo zagotovilo »Wir schaffen es« (mi bomo temu kos) v zadevi nasilnega in tako nezakonitega vdiranja čez državno mejo, kar skušajo zdaj, a veliko prepozno, »popraviti« skoraj vse evropske vlade; in od tam je prišlo tudi največ zagotovil, enako »znanstvenih«, da je covid nekaj usodnega in se v osnovi razlikuje od vseh drugih bolezni in epidemij, kar pa je pred nedavnim prav Kochov institut v Nemčiji, ki se ukvarja s takimi boleznimi, odločno zanikal in razkrinkal laži evropskih vlad, ki so vedele, kako je res s to boleznijo, ki so tudi bile obveščene, da cepljenje ni zanesljiv in varen način preventive in zdravljenja, in so iz razlogov, ki jih kaže iskati zunaj medicinske vede, tri leta dolgo vrgle svoje prebivalstvo v skoraj totalni hišni pripor, državljane pa so v nekaterih državah, tako recimo tudi v Avstriji, z zakonom silile v cepljenje, torej v državno poseganje v lastno telo – ko iste države obenem sprejemajo »logiko« zagovornikov morjenja še nerojenih otrok pod geslom »moje telo je moja stvar«, s čimer utemeljujejo odpravo zakonskega tretiranja hotenega splava kot usmrtitve živega človeškega bitja, ker da nihče nima pravice posegati v telo mimo volje njene lastnice. Skratka: država ima pravico ljudi siliti v sprejemanje vprašljivega cepiva – nima pa pravice varovati življenja še nerojenega otroka, ker da naj bi to bila svobodna odločitev noseče ženske… Kdor meni, da je to dvoje mogoče spraviti pod streho istih pravil logičnega mišljenja, ta je res moral krepko preseči rizično mejo popitega alkohola, drugače si tega ne znam razložiti. Takih reči prej ni bilo mogoče doseči niti najbolj totalitarnim sistemom v svetu. Tako je dobro biti previden, ne le pri rizičnosti alkohola, ampak še toliko bolj pri rizičnosti tega, kar se velikokrat goljufivo ima za »znanost«, in tega, kar se še pogosteje goljufivo ima za »demokratično pravno državo«.
Eksperti DGE sklepajo svojo veliko ugotovitev z besedami: »Priporočilo strokovne Družbe se zdaj jasno glasi: Null Promille – to je edina zanesljiva deviza. … Kdor hoče živeti brez rizika, se mora v skladu s to študijo alkoholu povsem odpovedati.«
Ne vem, ali avtorji tega priporočila, ki pa lahko, kakor se stvari v Evropi sučejo, čez noč postane nov zakon z novo prisilo, novim ovaduštvom, z gradnjo novih zaporov ali tudi taborišč, vedo, kaj izjavljajo, s čim grozijo in kaj obljubljajo? In ali bodo to vedeli ti, ki jim je tako »priporočilo« namenjeno? Bojim se, da so tu slepi za dejstva in za njihovo logično povzemanje tako ti, ki se gredo tako poceni »znanost«, kakor ti, ki jim je priporočilo namenjeno, in radi verjamejo »vse, razen če je iz Biblije«, kakor naj bi v izgnanstvu, ko je boje na bojnem polju zamenjal z globljim premišljanjem, menda rekel Napoleon.
Grozijo s stvarjo, ki ni v človekovih rokah: s tveganjem bolezni in smrti. Nemci se „ponašajo“ z možem, ki ni užival mesa in ni pil alkohola, tudi v zmernih, biblijsko priporočenih količinah ne. In vendar ni učakal niti povprečne starosti, hudo bolan in oviran je bil že v vsej drugi polovici svojega življenja, ki ni trajalo niti 60 let – bil pa je kriv za prelivanje krvi milijonov njegovih rojakov in drugih narodov, predvsem pa rojakov učlovečenega Božjega sina, ki teh, ki sprejmejo njegov dar rešitve, v katerem ni več nobenega tveganja, v Očetovem kraljestvu ne bo sprejel z mineralno vodo ali zelenim čajem, temveč, kakor pravi: »Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 26,29). Na tem svetu pa, naj pijemo vino zmerno ali nezmerno, ali naj ga sploh ne pijemo, smo zunaj vsakega tveganja. Kaj, kaj nam torej ne grozijo bolezni in smrt? Seveda, ampak ne kot tveganje, torej kot nekaj, kar bi nas morda kdaj doletelo, kar »tveganje« pomeni, temveč zanesljivo, torej tu nobenega tveganja ni! Če je tu nekaj elementarne logike. Tveganje pomeni, da nas kaj slabega morda doleti, morda ne, in če neumno ravnamo, potem bi bila verjetnost za bolezen in smrt pač nekoliko večja. Mi pa ne živimo z neko verjetnostjo bolezni in smrti, pač pa z gotovostjo bolezni in smrti. Nemški pisatelj in satirik Erich Kästner (1899-1974) je to v svojem aforizmu zelo duhovito in zadeto podal: »Bo kaj bolje? Bo morda huje? – vprašujemo vsako leto. A bodimo pošteni: Življenje je vedno življenjsko nevarno.« Naj pijemo ali ne, na koncu zbolimo in umremo, ali pa nam pri tem pomagajo drugi, včasih tudi kar medicinci in farmacevti… Torej nemška Družba za prehrano nima prav? O, ima. Še kako! Le da se ji ne bi bilo treba omejevati na alkohol. Tudi kar koli pojemo, tudi če v zmernih količinah, tudi če v še tako previdnih količinah in načinu priprave, tudi če je vse, kar damo v usta »bio«, nas nazadnje spravi v jamo, kakor nas spravi v jamo, če nas piči modras, za katerega zanesljivo velja oznaka »bio«, a nas to ne reši. Tudi če ne uživamo mesa ali če sploh izločimo vse, kar prihaja od živali, celo menda tako zdravilni med, ki prihaja od čebel, je vse to ne le rizično, ampak je v vsem tem skrito zagotovilo, da se bo končalo na mrtvaškem odru, ali pa bomo, če znova zavladajo »tovariši« te ali one barve, morda zverinsko pobiti in vrženi v kako opuščeno rudarsko jamo. Še to ni dovolj. Družba bi morala omeniti tudi dihanje. Vsak vdih, tudi če skozi državno masko, kakor smo to materinsko pomoč države smeli doživljati zadnjih nekaj let, je za nas rizičen, saj je v zraku, tudi najboljšem, tudi če bi poklali vse govedo na svetu, da agregati za proizvodnjo metana na štirih nogah ne bi več mogli zastrupljati atmosfere s svojimi prdci, bi nas že zgolj dihanje, kaj šele prehranjevanje in kaj nazadnje šele pitje ali morda, groza, kar popivanje, spravilo v grob. Ali bolj zrak, ali bolj hrana, ali bolj pijača, ali bolj obsevanje sonca, ali bolj radioaktvnost, ki prihaja iz tal, to je res tveganje – ni pa tveganje, ampak gotovost, da nas bo nazadnje konec. Zakaj Družba o vsem tem molči in ne pove vse resnice?
To še ni dovolj. Namesto da nam bi razodela vso resnico, kako tvegano je vse, kar jemljemo vase, od dihanja do pitja; pa tudi kako ravnamo s seboj, ali se preveč ali ravno prav gibljemo ali pa mirujemo; se dovolj ali preveč naspimo ali pa smo nespečni; ali nam je ravno prav toplo ali preveč, ali pa nas zebe; ali smo v dobrih odnosih z drugimi, od družine do države in do Združenih narodov, ali pa smo v sporu? A saj je vseeno, vse to nas prav tako ugonablja, pa naj se pazimo kakor znamo in hočemo, predvsem pa, kakor na priporoča nemška Družba za prehrano in druge človekoljubne organizacije doma in v svetu…
Najhuje pa šele pride. Ta Družba nam namreč tudi hudo laže. Tu ne mislim, da laže, ko pravi, da je tudi najmanjša količina alkohola, torej tudi ena sama kapljica vina recimo, za nas rizična, pustimo ji čast, da ima vsaj tu prav, kar bo gotovo znala dokazovati z dolgim seznamom skoraj ali kar stoletnikov, ki pri pitju rdečega ali belega niso nujno zelo natančno merili, kdaj je primernosti količinsko zadoščeno; ali pa kar z narodi, ki niso znani le po primerljivo dolgi in razmeroma zdravi življenjski dobi, ampak tudi po tem, da kosila ne končajo brez kozarca ali dveh ali tudi treh, dobrega mediteranskega rdečega vina… Glede česa torej Družba laže, da me je to pripravilo do pisanja skoraj že v duhu neozdravljivega alkoholika? Gre za sklepni stavek Družbinega priporočila: »Kdor hoče živeti brez rizika, se mora v skladu s to študijo alkoholu povsem odpovedati.« Če to prevedemo v jasno govorico, je tu dana obljuba, da nam v primeru, če bi upoštevali vendar tako »znanstveno« utemeljeno priporočilo, ne bi grozilo nobeno tveganje več: ne tveganje bolezni, ne tveganje načina smrti, saj smo že prej ugotovili, da smrt sama ni del nobenega tveganja, ampak je stvar gotovosti. Res je, da tega ne morem dokazati, ker vsi živeči še niso umrli, ampak to gotovost nam daje Pismo, ki je sicer osnova tudi vsake druge gotovosti: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). A če imamo gotovost smrti – z izjemo tistih, ki bodo ob Jezusovem drugem prihodu na zemljo živi, a s preobraženimi telesi odvzeti s sveta in pridruženi Kristusu v oblakih (1 Tes 4,17) – potem imamo tudi gotovost tveganja, kakšna bo ta smrt, od česa bo predvsem povzročena in podobno. Obljuba, da bi mogli »živeti brez rizika«, če bi vino dosledno zamenjali z vodo, je huda laž, ki je Družba ne more z ničemer opravičiti, posebej še ne, ko vendar vidimo, da svojih sklepov ne izvaja iz kakšnih bežnih mnenj, povpraševanj, kakor je danes v rabi, ali površnih opazovanj, ampak, pomislimo vendar: iz znanosti same! A »živeti brez rizika« bi logično pomenilo: živeti brez dihanja, saj je zrak poln strupenih plinov; brez vsake pijače, saj je po svetu navadno prav voda najbolj nečista in zastrupljena od vseh pijač; brez kakršne koli hrane, saj danes živila niso več vsaj taka, kakršna pridejo iz narave, ampak gredo skozi kemijsko onesnaženje živilske industrije, danes tudi že navadnega kruha… in tako v nedogled. Skratka, znanstveni kader nemške Družbe za prehrano nam prijazno priporoča, da nehamo dihati, nehamo piti (tudi in še predvsem vodo), nehamo jesti, se nehamo ogrevati, se nehamo hladiti – skratka nehamo živeti, da bi nazadnje dosegli idealno stanje, ko bi bili brez vsakega rizika, kakor obljubljajo. Sem napisal, da lažejo? Kako naj to popravim? Saj imajo nazadnje prav. Mrtvi nimajo v resnici nobenega tveganja več. Mrtvi ne zbolijo, ne umirajo, jih tudi ni mogoče umoriti. Če bi »pravico« do splava razširili tudi na sicer (žal) že rojene in tudi že odrasle ali celo ostarele, kamor sodim tudi sam, in zahteve po zakonski odobritvi evtanazije so začetek te poti, bi bilo vprašanje znamenitega rizika povsem rešeno. Vse človeštvo podvreči temu, čemur so zdaj zaenkrat podvrženi samo tisti, ki še niso bili živi razrezani in izpraskani iz »mačehnice«, a so za to namenjeni, narediti splav ali pa evtanazijo vsega človeštva… No, nekateri, tudi nekateri iz današnje nemške in sploh evropske politične elite, si za to vsekakor prizadevajo. Očitno menijo, da bi atomski konec, nuklearni splav iz tega ali onega svetovnega spopada mogel tako rešitev življenjske rizičnosti do konca rešiti.
Kristjanu se tu porajata, upravičeno, dve vprašanji. Zakaj je Bog ustvaril načelno rizični svet? Zakaj je Bog v tem svetu ustvaril rizično življenje v smislu negotovosti, kako bo trpel in kako bo umrl, a vendar gotovosti, da bo trpel in bo umrl? To sta v osnovi ključni vprašanji vsakega človeka, a človek brez Boga si ga noče postavljati, ker bo takemu vprašanju rekel, kakor je meni večkrat rekel že umrli profesor, ki sem mu za veliko reči hvaležen, a ga nisem uspel pridobiti, da bi se resno in mirno pogovorila o tem, kar je »edino potrebno«, kakor Jezus reče Marti (Lk 10,42), ki se je pritoževala nad sestro Marijo, ker je ta dala prednost Jezusovim besedam o »edino potrebnem« pred kuhinjsko ihto gostiteljskega pretiravanja: »Saj vem, kam me hočeš pripeljati…« Niti pomislil ni, da imava v pogovoru, če sva oba brez pištole v roki, oba enako možnost, da sogovornika »kam pripeljeva«, zakaj je ni uporabil, ampak je raje rekel, kakor so to akademiki rekli Pavlu na Areopagu: »O tem bi te poslušali kdaj drugič« (Apd 17,32).
Resnični duhovni namen vseh podobnih smešnih »znanstvenih« svaril je ljudi prepričati, da je človek sam gospodar svojega življenja; in če bi se strogo držal njihovih »znanstvenih« navodil, bi se izognil tveganju, nazadnje smrti sami, kakor lažni del medicinske vede to že dolgo časa obljublja, pa doslej niso uspeli v svojih laboratorijih sintetizirati niti mačjega kakca, kaj šele živo celico, kaj šele, da bi človeku, kakršen je, dali brezsmrtnost. A od kje te ideje jemljejo, v vsej sicer tako očitni nespameti? Prepisujejo, kar je metoda njihove »znanosti«, iz prvih strani Svetega pisma. Ne iz tega, kar Bog govori človeku, ampak iz tega, kar kača, torej hudič, govori človeku: »Kača pa je rekla ženi: Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo« (1 Mz 3,4-5).
To je zakrito bistvo tega smešnega agiranja proti vinu. A kači ni šlo za komedijo – ta hoče za človeka tragedijo. Človek pa ima eno samo resnično svobodo; ne izbrati najboljšega poslanca, tu je izročen videzu in megli; ne izbrati si najboljšo šolo, najboljši poklic, najboljši kraj za življenje, najboljšega življenjskega partnerja (mislim na moža ali ženo), tu je, dokler išče sam, v hudi temi. Svoboden pa je, ali bo poslušal kačo in ji sledil, ali pa bo poslušal Boga in mu sledil, to je bistvo svobode, ki sta jo, sledeč Avguštinu, ki ga imam kljub temu za velikega učitelja, ne pa za avtoriteto vere, žal zanikala Luther in Calvin, kristjan pa je ne more zanikati. Zato sme kristjan sproščeno piti vino v meri Pavlovega nasveta Timoteju, predvsem pa naj ga v simbolični količini pije ob Gospodovi mizi, ko z brati in sestrami lomi kruh Gospodove večerje in si podaja kelih s simbolom njegove krvi, s katero je bila odkupljena naša rešitev.
