Ali nas je res kultura naredila kot narod?

Zagotovo je med današnjimi umetniki mnogo posameznikov, ki si zaslužijo veliko spoštovanje, vendar mi enačenje kulture in umetnosti, kot jo opredeljujejo posamezniki (oz. velik del), ki delujejo v sedanji vladajoči strukturi, deluje odbijajoče do spoštovanje naše umetnosti v celoti. Na mojo žalost. Že predhodno (v članku tik pred zadnjimi volitvami) sem zapisal: s komer se družiš, to si.

Kaj sploh je to kultura ?

Vsakršna pomisel na to, da Slovenci nismo obstali zaradi kulture in »kulturnikov«, je najmanj bogokletna (po prepričanju »desnih«) in vredna obsodbe najmanj na »Goli otok« s strani »talevih«. Da bi sploh pomislili, da bi Slovenci obstali brez Prešerna, Cankarja, Gregorčiča, Bevka, Voranca, Kajuha, Jakopiča, Jakca ipd. Zato je seveda še bolj heretično sploh pomisliti, da bi ne imeli ministrstva za kulturo. Ker kultura, to je pa vendar nekaj nedotakljivega in preživitveno nujnega.

Pa je to res nekaj samo po sebi umevnega? Ali smo Slovenci zares obstali samo zaradi kulture, ki jo mnogi povsem neupravičeno enačijo z umetnostjo ? Najprej je potrebno poiskati odgovor na vprašanje, kaj je to kultura. Odgovorov na to vprašanje je izjemno veliko. Meni zelo zanimiv odgovor je najden na wikipediji (https://en.wikipedia.org/wiki/Culture, 14.4.2025 ob cca 18h) – samo začetek sicer precej obširne razlage:

»Kultura je koncept, ki zajema družbeno vedenje, institucije in norme, ki jih najdemo v človeških družbah, pa tudi znanje, prepričanja, umetnosti, zakone, običaje, zmožnosti, stališča in navade posameznikov v teh skupinah. Kultura pogosto izvira iz določene regije ali lokacije ali ji jo pripisujejo. Ljudje pridobimo kulturo skozi učne procese inkulturacije in socializacije, kar se kaže v raznolikosti kultur v družbah. Kulturna norma kodificira sprejemljivo vedenje v družbi; služi kot vodilo za vedenje, oblačenje, jezik in obnašanje v situaciji, ki služi kot predloga za pričakovanja v družbeni skupini.«

Enačenje umetnosti s kulturo je najmanj nenavadno

Poiskal sem sicer še množico različnih definicij kulture, nikjer pa nisem našel take definicije, kot se nekako samo po sebi sprejema pri nas: kultura je umetnost in umetniki so kulturniki. Vsi ostali, ki nismo umetniki (kulturniki) smo pa »nekulturniki« oz. nebodigatreba barbari. Pa naj bo.. Sprejmem dejstvo, da sem barbar, če se me tako oceni s strani moje bližnje okolice posameznikov, ki me dobro poznajo in imajo negativne izkušnje z mojim bivanjem v skupnosti. Zelo težko pa sprejmem, da je nekdo umetnik (kulturnik), če se sam razglasi, da je umetnik in zato tudi edini posvečen v to, da ocenjuje, kaj je umetnost in kaj ni. Ampak za širšo razlago, kaj je umetnost in kaj ni umetnost, so bolj usposobljeni drugi (npr. Denis Poniž, ki v kolumni »Tovarišica ministrica, edino razumno, kar bi lahko storili, je to, da bi se na dan referenduma ukinili« – Portal plus 13.aprila 2025 to tematiko dobro obrazloži).

Mene zanima nekaj drugega. Pri nas se kultura popolnoma identificira z umetnostjo. Imamo Dan kulture, ko se govori o kulturi enoznačno z umetnostjo. In takrat nagrajujemo umetnike kot nosilce kulture. Že sam datum praznika je izjemno zanimiv in zame povsem »nekulturen«. Moraš biti pa res pijan ali pa pokvarjen, da za dan kulture nekega naroda razglasiš smrt svojega za večino najboljšega pesnika. In ti ki so si to zamislili med krvavo revolucijo, bi me zelo težko prepričali, da niso bili takrat niti eno niti drugo. Da je to v resnici najmanj nenavadno, sem sam že zelo zgodaj opazil. To so kasneje ugotovili tudi drugi in le to skušali »popraviti« s Ta veselim dnevom kulture na dan pesnikovega rojstva ob pesnikovi 200 letnici rojstva. Niso pa odpravili dneva kulture, ker bi s tem dregnili ob »tekovine revolucije«, tako kot se to ni zgodilo ob čaščenju povsem izmišljenem OF-u in še marsičesa drugega, kar bi se moralo posloviti takoj po osamosvojitvi in vsaj takrat smo to menili, od komunizma postavljenega na osnovi revolucijskega nasilja.

»Kulturniki« in »kultura« sta orodje v rokah častilcev krvave revolucije

In kdo je to »popravil« ? Ministrstvo za kulturo, kdo pa drugi. In katere države imajo ministrstvo za kulturo, ki kulturo enači z »umetnostjo«? Sam cvet demokracije. Po navadi imajo v nazivu tudi pojem demokratičnost ali pa so drugače zelo demokratični (demokratični socialisti kot npr. Nemčijo pod vladavino bodisi NSDAP ali komunistov v njenem vzhodnem delu in vseh njenih »bratskih deželah«). Dvomim v to, da večini ni jasno, da so ta ministrstva namenjena (tudi) podpori umetnikom (kulturnikom), ki pojejo slavo režimu. Skratka so izjemno pomemben del propagande režima, oz. širjenje ideologije, kar je konec koncev tudi namen Sacra Congregatio de Propaganda Fide (Sveta kongregacija za širitev vere) na kratko Propaganda, ki je dala pojmu ime.

Seveda imajo tudi demokratične države lahko celo ministrstvo za kulturo ali kakšen oddelek v okviru drugega ministrstva, ampak ta se običajno ukvarja predvsem z zaščito tki. kulturne dediščine snovne, (lahko tudi) nesnovne, nikakor pa ne s podpiranjem »naših kulturnikov«, kateri so nato lakaji vladajoče klike.

Skratka. Kultura, o kateri je običajno pri nas govora, je v tesni povezavi s potrjevanjem legitimnosti režima, ki ga podpira. Od tu tudi izvira ideja, da Slovencev in Slovenije več ne bi bilo, če ne bi bilo kulture. In to ne vsake »kulture«, temveč tiste kulture, ki že od nekdaj slavi revolucijo in v vsakem (tudi pristnem) umetniku iščejo motive, ki napeljujejo k odrešitvi Slovenstva preko permanentne revolucije.

Ekonomska moč (podpora) je narodu omogočala razvoj umetnosti

Sedaj bom pa napisal bogokletno misel: Slovenci nismo obstali zaradi svoje kulture, ampak med drugim predvsem zato, ker smo imeli ekonomsko moč, ki je omogočila tudi narodno zaščitno delovanje umetnikov. Brez mecenov bi ne bilo niti prevoda Svetega pisma, niti ostalih pisarij protestantov (Trubar, Bohorič, Dalmatin), brez Zoisa bi ne bilo Zoisovega kroga (Jurij Vega, Anton Janš, Gabriel Gruber, Jurij Japelj, Jernej Kopitar, Blaž Kumerdej, Valentin Vodnik, Anton Tomaž Linhart, Marko Pohlin), brez Smoleta, Bleiweisa bi ne bilo Prešerna itn., da ne naštevam naprej.

Vsi ti podporniki so bili bodisi fevdalci (fevdalna posestva so bila ekonomije, ki so z gospodarnim poslovanjem lahko preživljale posestnike in ostale prebivalce posestva), bodisi industrialci, advokati, uspešni uradniki, duhovniki, ki so svoja premoženja zapuščali za pomoč pri šolanju in študiji (npr. Peter Pavel Glavar, Luka Knafelj) ali pa so neposredno štipendirali posamezne bodoče intelektualce in ustvarjalce (npr. stric duhovnik Volk Franceta Prešerna). Ali pa so preprosto to bili uspešni posamezniki, ki so imeli zadosti sredstev, da so se lahko sami ukvarjali z ustvarjalnim delom (npr. Tavčar, Ipavci).

Seveda se tega ne sme poudarjati, ker so bili to »zakleti sovražniki« revolucionarjev in njihovih potomcev, ki jih dandanes najbolj utelešajo derivati nekdanje vsemogočne partije, še posebej tki. Levica (da o »pokončnem« Kordišu niti ne govorimo), navidezni socialni demokrati SD (v resnici trdi komunisti) in različno »prebarvani« slovenski komsomolci (ZSMS, Liberalni demokrati, Pozitivna Slovenija, Zares, SAB, SMC, LMŠ, Svoboda – vstavite sami naprej…). Sem se moral kar potruditi, da sem se spomnil vsaj nekaj teh »demokratičnih strank«.

Internacionalno usmerjeni rdeči revolucionarji so (in še) delujejo proti slovenstvu

Da ne bo pomote. Tu govorim samo o tem da tki. »visoke kulture«, ki je temelj za umetniško ustvarjanje, bi ne bilo brez ekonomske podlage. Sam sem sicer prepričan, da sta bila ključna za obstoj slovenstva kmetstvo in zavedna duhovščina, ki je bila v dobrem in slabem z ljudstvom živečega na podeželju, kjer je bil največji delež slovenskega življa. Med njimi je bilo tudi mnogo ključnih ustvarjalcev, ki so krepili slovensko identiteto. Slovensko zavedno meščanstvo je bilo »trd boj« z nemškimi priseljenci, italijanski iredenti, nemškutarji, vendar to mojem mnenju ni bilo bistveno.

Ne smemo pa pozabiti, da so bili slovenski vojaki tudi zelo cenjeni v vseh armadah, kjer so služili in so tudi mnogo pripomogli k prepoznavnosti slovenstva (da o Maistrovih borcih in TO niti ne govorimo). In proti vsem tem se je borila rdeča internacionalna komunistična partija, katera zase pravi, da je bila na pravi strani zgodovine in so ji zato odpuščeni vsi njeni grehi. In si konec koncev skuša prilastiti vse zasluge, da smo Slovenci končno prišli do svoje države, čeprav praktično cel čas delujejo proti svojemu narodu.

Pieteta kot temelj človečnosti

Eden izmed pomembnih pokazateljev kulture je tudi odnos do mrtvih. Pokopavanje mrtvih je v antropologiji eden izmed ključnih elementov za človečnost človeške družbe. Pietetni odnos do mrtvih neodvisno od tega, kdo so bili oz., kako so izgubili življenja, je eden izmed ključnih parametrov, ki opredeljujejo posameznika oz. družbeno skupnost. »Pietetnost« trenutne oblasti se kaže v odnosu do žrtev množičnih izvensodnih umorov tako med krvavo revolucijo, kot po njenem prevzemu totalitarne oblasti v Sloveniji. Zato mi postane slabo, ko ponosni nasledniki klavcev slovenskega naroda, govorijo o kulturi in razpredajo o kulturnosti. Zagotovo je med današnjimi umetniki mnogo posameznikov, ki si zaslužijo veliko spoštovanje, vendar mi enačenje kulture in umetnosti, kot jo opredeljujejo posamezniki (oz. velik del), ki delujejo v sedanji vladajoči strukturi, deluje odbijajoče do spoštovanje naše umetnosti v celoti. Na mojo žalost. Že predhodno (v članku tik pred zadnjimi volitvami) sem zapisal: s komer se družiš, to si.