V najbolj razširjenem avstrijskem dnevniku Kronen berem 7. junija lamentacijo o tem, kako se v Avstriji oblastne in javne ustanove vse bolj prilagajajo pričakovanjem ali tudi le umišljenim pričakovanjem muslimanov v državi, medtem ko v odnosu do tega, kar se v državi imenuje »krščanstvo«, kažejo vse večjo ne le distanco, ampak tudi kar naravnost sovražnost. Ker pa take vesti ne prihajajo le iz avstrijskih občil, ampak iz vse Evrope, je utemeljeno vprašanje, ali Evropa res pokleka pred islamom. Tako naj bi na neki gimnaziji na Dunaju prepovedali branje Svetega Pisma; v Linzu naj bi zaradi muslimanskega praznika ramadana prestavili šolsko nalogo iz matematike; tako naj bi nekatere šole organizirale obisk v kakšni mošeji, medtem ko učencev ne bi peljali v katero od krščanskih cerkva; za veliko noč avstrijska televizija ni imela na programu nobenega filma s krščansko temo, pač pa v času ramadana s temami islama … Ta seznam postaja iz meseca v mesec vse daljši.
Na prvi pogled to drži. Kakor da vsa država pokleka pred islamom, čeprav je ta zaenkrat še manjšinska vera v državi, a se naglo približuje demografski višini večinskega pojava. Mogoče je »prvi pogled« res najbolj zanesljiv, ko gre za vzklitje ljubezni med fantom in dekletom, med moškim in žensko, vsaj pri tistih »desničarskih skrajnežih«, ki bolj verjamejo temu, kar se da z očmi videti in z rokami otipati, kakor pa temu, kar je mogoče na raznih katedrah današnjih »visokih« šol »znanstveno« izumiti. Nikakor pa »prvi pogled« ni najzanesljivejši svetovalec v stvareh, ki so zelo kompleksne in zahtevajo dosti znanja iz zgodovine, pravil logičnega mišljenja in tudi pripravljenosti, da resnico, če jo najdemo, priznamo, tudi če je ta, spet le na prvi pogled, navzkriž z našimi interesi. Tisti namreč, ki vsaj kaj malega res vedo o religijah, imajo upravičene dvome, ali muslimani sami resnično poklekajo pred tem, na kar se tako glasno sklicujejo in za kar so včasih malo prenaglo pripravljeni tudi izvleči in potisniti nož, ustreliti s strelnim orožjem ali celo sprožiti eksploziv, privezan ob lastnih ledjih in tako vreči v zrak smrtnosti ne le domnevne nasprotnike, ampak tudi sami sebe. Navsezadnje nam ne manjka zgodovinskih in aktualnih izkušenj, pred čem ali kom v resnici poklekajo mnogi, ki se podobno vedejo in sklicujejo na imena in pojme iz krščanskega besednjaka. In prav tako nam ne manjka izkušenj in pričevanj, koliko so zares poklekali pred tem, čemur so glasno vriskali, tisti, ki pravijo, da ne izhajajo iz nobene vere, ampak iz znanosti, čeprav nam svojih »znanstvenih« izsledkov še niso predložili. So torej tisti, ki so skoraj do zadnjega še vzneseno prepevali »Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa puta tvoga nikad ne skrenemo …« res bili tako globoki verniki v Jugoslavijo, še posebej v Jugoslavijo, kakršno si je izmislila Brozova partijska dinastija? Nekam čudno naglo smo ista grla slišali prepevati v cerkvenih zborih, ko so še malo prej imeli vero vsaj za nekaj hudo zaostalega, če že ne naravnost sovražnega …
Skratka, vse govori za to da ni pametno tudi v tako zapletenih rečeh preveč staviti na »prvi pogled« in mu slepo verjeti. Kakor je umestno dvomiti, ali so vsi iskreno prepevali »socialistični« Jugoslaviji, kakor je umestno dvomiti, ali so res vse bolj podobni Kristusu, kar je edini izkaz in dokaz resnične pripadnosti Božjemu Sinu, vsi tisti, ki se sklicujejo na »katoliški etos«, čeprav ne vedo, kaj grški neologizem v resnici pomeni, tako ni manj umestno, da imamo svoje dvome o tem, ali vsi, ki mahajo s Koranom, kakor da bi to bila pahljača za hlajenje pod vročim arabskim soncem, ne pa knjiga, ki bi jo bilo treba prav počasi, zbrano in v tišini prebirati in iskati v njej skladnosti ali tudi neskladnosti med posameznimi njenimi izjavami, prav tako pa tudi z dejstvi sveta v smislu narave in zgodovine; ki ob vsaki priložnosti vpijejo, da je Alah velik, kakor da bi bilo o tem treba prepričati predvsem njega samega, da je vse to mišljeno resno, da je za vsem tem iskrenost njihovega srca in tako tudi izpolnjevanje vsega, kar ta religija ob vseh morebitnih pridržkih vendar uči. In če imamo upravičene dvome o muslimanih samih, ali v srcu res verujejo to, kar z usti vpijejo predvsem zunaj prostorov svojega verskega zbiranja, kjer že vsaj civilizirani, kaj šele res duhovni ljudje tega ne delajo, pa naj bo njihova vera taka ali taka, je toliko bolj umestno, da podvomimo, da bi današnji Evropejci, predvsem še njihovi v lastnih očeh voditelji, ko poklekajo, o tem ni treba dvomiti, a da bi res poklekali pred islamom, saj v glavnem o tej veri ne vedo razen poimenovanja nič. Poklekajo, o tem ni treba dvomiti, sam pa močno dvomim, da bi res poklekali pred islamom – in naše islamske sodržavljane ali pa tudi naključne mimoidoče ali blizu nas živeče muslimane, bi morali v smislu ljubezni do bližnjega, ki je eno temeljnih določil resnične pripadnosti Kristusu in njegovemu telesu na zemlji, njegovi cerkvi, opozoriti, naj ne nasedajo varljivemu dobrikanju teh, ki jim na napačen način skušajo izkazovati gostoljubje in tako sramotijo tudi njihovo religijo, česar resni in spoštljivi kritiki islamskega nauka ne delajo.
Velikokrat se spomnim prizora, ki sem mu bil priča v času svojega otroštva, kakšnih 12 let mi je bilo, kolikor se spominjam, na našem vrtu. Tam se je naš maček – v tistem času smo še smeli razlikovati dva naravna spola, mačke pa še danes ne verjamejo, da bi tudi pri njih bilo kakih 60 različnih spolov, kakor to verjamejo ljudje – poigraval s podgano. Ta je večkrat zapovrstjo spretno ušla njegovim krempljem. Ko pa jo je nazadnje pritisnil ob nizek ograjni zid, je imela podgana na izbiro samo še dve taktični možnosti. Ali vse tvega in se zažene v mačka, ki bi od samega presenečenja nad tako drznostjo obstal in bi podgana njegovo zmedenost uporabila, da bi mu nazadnje ušla – ali pa, če gre za odraslega in že vsega izkušenega mačka, naredi tako, kakor sem bil zdaj zaprepaden jaz, ki sem opazoval ta prizor, ki je trajal vsaj kakšne pol ure. Podgana se je v hipu naredila, kakor da vse to, kar se je med obema živalma dogajalo do tistega hipa, ne šteje nič, in se je začela mačku dobrikati. Stiskala se je obenj in se trudila prikazati, kakor da gre za srečanje starih dobrih prijateljev. V moje še dodatno presenečenje je maček to igro sprejel, a le za kratek čas. Nazadnje mu je bilo tega sprenevedanja zadosti in je stisnil podgano v tilniku, da je pri priči padla iz njegovega gobčka na tla mrtva. Ne vem, zakaj je ta prizor naredil name tak vtis, ko vendar še nisem bral klasičnih del ne »očetov« sodobne psihologije, od Freuda do Frankla, in prav tako ne »očetov« sodobne sociologije, od Comta do Burgerja. A vse do danes mi ta slika precej zanesljivo razlaga to, kar se dogaja med ljudmi, med človeškimi skupinami in med narodi. Prilizovanje je očitno moč šibkejšega. In kadar kdo začne uporabljati taktiko, s kakršno je podgana na našem vrtu skušala uiti mačkovim krempljem in zobem, potem lahko zanesljivo sklepamo vsaj na to, da je ta ne le v hudi krizi, ampak naravnost v času svojega upadanja in izginjanja, kakor je to bilo ob počasnem razpadanju in propadanju rimskega cesarstva pred dobrimi 1500 leti. Še enkrat na naš vrt … Podgana vendar ni tako neumna, da bi nenadoma začutila simpatijo do mačka in bi se mu skušala približati – nasprotno, je tako inteligentna, da ve, kako proti mačku nima več nobene možnosti neposredne obrambe, in ji tako ostaja samo še »poklekanje pred mačkom«, kakor tudi voditelji današnje Evrope kljub vsem neumnostim, ki jih počenjajo, še vedno niso tako neumni, da bi vsaj razumsko sestavino krščanstva iz lastnega prepričanja hoteli zamenjati za razumsko sestavino islama, pač pa so kljub vsem svojim neumnostim vendar še dovolj inteligentni, da vidijo, kako proti temu, kar v svetu predstavlja in pomeni islam, nimajo nobene možnosti iz svojih zgolj človeških virov, in drugih nočejo, razen da se mu začno dobrikati, kakor se je nesrečna podgana začela dobrikati našemu mačku.
Da ne bo prehitrega nesporazuma, naj povem, da nobene od obeh živali prizora iz časa svojega otroštva s tem ne želim primerjati bodisi s tem ali onim narodom ali pa s to ali ono religijo. Podgana sodi celo med izredno inteligentne živali – a za tiste, ki gledajo na stvar malo čez obzorje svojih občutij, je to tudi ena za človekov obstoj najbolj koristnih živali sploh, čeprav jih ni pametno povabiti v svoje bivališče, ko danes sicer tudi to postaja moda. Brez podgan človeštvo ne bi preživelo. Te so najboljše brigade komunalnih specialistov za odstranjevanje vsega, kar bi nas moglo okužiti in zastrupiti. Da v vsem tem, kar človek odvrže, podgana preživi in svojo nalogo dobro opravi, potrebuje izdatno inteligenco in ta ji je vsekakor na voljo. Večina ljudi ima podgano za prenašalko kužnih bolezni, ne vedo pa, da je to le stranska slabost njihovega obstoja in delovanja, v osnovi pa neprimerno več človeških življenj s svojim očiščevalnim delom rešijo, kakor jih ogrozijo. In kadar človeka vendar tudi ogrožajo, se to godi največ zaradi človekove nemarnosti in neskrbnosti, saj je podgana poleg vsega drugega tudi vzgojiteljica, ki človeka sili k vzdrževanju vsaj osnovnega reda.
Pred čim torej pokleka Evropa naše dobe, saj svojega smešnega in sramotnega poklekanja ne more več skriti, ni pa takoj jasno, pred čim ali morda pred kom Evropa v našem eonu resnično pokleka in se izpostavlja posmehu narodom, ki so bili v svoji zgodovini obdarovani z veliko manj dragocenih reči, med katere še posebej sodijo dragocena znanja, kakor je bila z njimi obdarovana Evropa. A tudi tu ni pravega spoznanja, zakaj Evropa, s čim naj bi si to prislužila, zaradi česa naj bi teh darov postala vredna in čemu jih danes tako nerazumno odmetava in z njimi ne ve več kaj početi.
Na to vprašanje je v 30. letih prejšnjega stoletja v svojih knjigah, ki jih danes skoraj nihče več ne bere, odgovoril eden največjih duhov nemške kulture in besedne umetnosti Theodor Haecker (1897–1945), posebej še v knjigi, ki bi jo moral dobro poznati vsakdo, ki odpre usta o Evropi, in jo imamo tudi v slovenskem prevodu: Vergil, Vater des Abendlandes – Vergil, oče Zahoda (1931). Nemški pisatelj Hermann Hesse, ki ga vendar bero tudi danes, tudi v slovenskih prevodih, je Haeckerjevo knjigo pospremil z besedami: »Vreden svojega velikega predmeta je ta esej eno redkih pričevanj današnjega nemškega duha, ki ga morem jemati zares.«
Haeckerjeva veličina je med drugim v tem, da je bolj kakor vsi drugi v Nemčiji in Evropi videl, kaj je bistvo vzpona nacionalnega socializma in kaj bodo njegovi sadovi, ko piše:
»Zgodovina zahodnega krščanstva uči, da je resnico čiste vere, vere v njeni polnosti, mogoče ohranjati živo, jo prav braniti, izbojevati, znova vzpostavljati iz polne izobraženosti, iz vselej celotnega znanja in s preprostim, a nikakor poneumljenim ljudstvom verujočih. To je značilnost zahodnega krščanstva, v katerem je bilo od samega začetka dano na pot darilo (z naravno podlago – največ namreč da rojstvo – in pridobitnim, zaslužnim delom) Grkov, ki so nam dali znanost in idejo znanosti; zgodovina zahodnega krščanstva pa ne uči nič manj, da je resnica čiste vere bila vedno znova napadena, na najbolj nedoumljiv način narobe razumljena, najbolj ubijajoče prizadeta iz polovične izobrazbe, od polovičnega (ali še manjšega) znanja. Polovična izobrazba je signum tega časa; je pred tem, da osvoji svet.«
Potem pa nadaljuje:
»Razkristjanjenje Evrope nujno vodi k njenemu razčlovečenju; ko ni več Kristusa, ni več človeka. Kristus je namreč sicer najprej druga oseba Trojice, je pa tudi Sin človekov.«
V svojem dnevniku, ki ga je moral skrivati pred nacisti, povzema:
»To je Zahod, to je njegov vrh, to njegova izbrana slava, da se je pri Platonu s stavkom, da je treba dati prednost temu, da krivico trpimo pred tem, da jo sami delamo, dogodil stik s Kristusovim razodetjem.« (Tag- und Nachtbücher)
In Evropi napoveduje prav to, kar se z njo dogaja skoraj že 100 let po njegovi smrti: ker je vrgla evangelij skozi okno, vstopa vanjo skozi velika vhodna vrata vera Afrike in Azije, vsi njihovi bogovi in demoni. In zoper to vstopanje ni človeške obrambe. Edina možna obramba bi bila lastna vrnitev k evangeliju, prav tega pa Evropa, katere zgodovinska korenina in mit sta izrazito poganskega značaja, kar pričajo tudi vsi njeni simboli, noče sprejeti in storiti.
Da je prihodnost, namreč religiozna prihodnost Evrope islam, ne pa Kristus, o tem je sanjal že nemški diktator, ki je bil sicer formalno katoličan, v resnici pa satanist in pogan. Dejansko se je predajal misli, da bi bila najbolj ustrezna religija njegovega naroda islam – kakor še marsikaj drugega, se pred našimi očmi uresničujejo tudi te njegove sanje. Res je, da je bilo v letu 1944 v Normandiji na dan »D« premagano zahodno krilo njegove vojske, kakor je bilo v Stalingradu premagano njeno vzhodno krilo – poročilo z velikega duhovega bojišča pa pravi nekaj čisto drugega …