Smo v času kislih kumaric, politiki se odpravljajo na dopuste, sodišča so ustavila delo, učitelji so že več kot mesec na počitnicah. Pričakovali bi, da si bodo oddih privoščili tudi uredniki režimskih medijev, da bodo slabo plačani novinarji imeli vsaj malo časa zase. Pa ni tako. Če lahko minister Zdravko Počivalšek, tudi po zaslugi turističnih bonov, ki vsem nam omogočajo vsaj nekaj brezskrbnih poletnih dni v domačih turističnih krajih, in učinkovitih protikoronskih ukrepov, ki so zajezili valove odpuščanja v nekaterih najbolj zaradi pandemije prizadetih gospodarskih panogah, vsaj malo uživa, odmaknjen od žarometov javnosti. Trenutno je izpostavljena podpredsednica vlade Aleksandra Pivec, ki je tarča histeričnih napadov režimskih novinarjev.
Več kot očitno so ljudje iz ozadja, ki vodijo petkova kolesarjenja in aktiv kulturnih delavcev, ki med tednom smetijo in poležavajo pred kulturnim ministrstvom, presodili, da je stranka DeSUS šibek člen vladne koalicije. Sklepamo lahko, da rušitelji vlade računajo na močne leve sentimente, ki se v stranki ohranjajo že od njene ustanovitve dalje. Na roko jim gotovo gre tudi to, da je Aleksandra Pivec relativno neizkušena predsednica politične stranke .
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Karel Erjavec je klonil. Bo tudi Aleksandra Pivec?
Spomnimo se afere, ki se je spletla okoli poslanca mag. Ivana Simčiča. Ne morem pozabiti, kako so ga novinarji preganjali kot ranjeno žival. V resnici je bila takrat njegova osebna integriteta le kolateralna žrtev, cilj je bil Karl Erjavec, takrat predsednik DeSUS, ki ni podprl interesov globoke države. Simčiču se je vse skupaj dogajalo zaradi spričevala srednje poklicne šole v Opatiji. Čakali so ga cele dneve pred hišo, tudi ponoči, ga lovili po dvorišču, trkali na vrata njegove mame in jo nadlegovali. Vse to so počeli s Simčičem in o njem grdo pisali v medijih, ker je bilo takrat to potrebno, saj se je bilo treba maščevati Karlu Erjavcu, ker je preprečil vstop stranke DeSUS v koalicijo z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo.
Ničelna toleranca do korupcije je hinavščina, ki vpije do neba
Zadnje čase režimski novinarji histerično brskajo za hotelskimi računi Aleksandre Pivec, štejejo rezine pršuta, ki ga pojedo njeni otroci, zbrali so tudi količine popite pijače, ki je v teh dneh itak potrebna zaradi visokih dnevnih temperatur. Novinarjem je uspelo najti celo kmete, ki menijo, da ministrica Aleksandra Pivec kroži po Sloveniji zgolj in samo zaradi lastne promocije. Skratka: imamo ministrico, celo podpredsednico vlade, ki dela škodo, ki je koruptivna, ki mora takoj odstopiti oz. jo mora odstraniti kar predsednik vlade. O tem pišejo in govorijo v medijih novinarji, ki so menili, da je odpis 27 milijonov dolga družini Janković povsem nepomembna zadeva. Tudi o tem, da se pritožba zaradi nepravilnosti pri volitvah v ljubljanski mestni svet vleče že leto in pol, močijo kot grob. Naj spomnim: pritožniki dokazujejo sum »uvoza« volivcev v Mestno občino Ljubljana. Tudi sicer nimajo časa, da bi raziskovali take »drugorazredne teme«, kot je petmilijardna bančna luknja, ki ostaja brez krivcev, pranje iranskega denarja za potrebe svetovnega terorizma, kjer so zatajile vse nadzorne instance, tudi mediji …
Za spoznanje, da gre pri histeričnem medijskem linču Pivčeve za zrežirano rušenje vlade, ni treba biti posebno pameten. Govorjenje in pisanje (šele zdaj) o ničelni toleranci do korupcije, potem ko so drugi ministri prej leta in leta »gostovali na terenu«, celo zunaj Slovenije, v veliko večjem obsegu in so bili novinarji tiho, je hinavščina, ki vpije do neba.
Režimski novinarji in Kučanova medijska hobotnica
Ime izhaja iz prejšnjega sistema, kjer so bili novinarji v bistvu družbenopolitični delavci. Pisali so po nareku političnih botrov, liderjev takratnega režima. Ne bom rekel, da desne vlade nimajo režimskih novinarjev. Ker je bilo teh vlad v zadnjih tridesetih letih bolj malo, je tudi slednjih sorazmerno veliko manj.
Laž je nesmrtna duša totalitarnih sistemov. Njeni glavni protagonisti so režimski novinarji. Zato je še kako res: Kdor ima medije, ima oblast; kdor TV, pa nadoblast. Torej imamo opravek s prodanimi dušami.
Seveda je na mestu vprašanje, kaj naj bi imel Kučan z mediji, saj je večina v pretežni zasebni lasti. To o privatiziranih medijih je kamuflaža. Še kako je v njih prisotna politika. Kar nekaj Kučanovih osebnih prijateljev, vsi so tudi člani razvpitega Foruma 21, je ključnih odločevalcev v medijih, ki lahko vplivajo na uredniško politiko in izbor urednikov. Da ne ostanem samo pri tem, jih kar navajam:
Stojan Petrič (Delo, Slovenske novice, Delo revije (Lady, Jana …); Bojan Petan (Večer in Dnevnik z Nedeljskim dnevnikom); Pavle Vrabec (Pro Plus s POP TV in A-kanalom); Mija/Mitja Repovž (Mladina); Martin Odlazek (številni internetni mediji, Reporter, Obrazi …); pa večina članov Programskega sveta RTVS.
Zakaj so mediji Kučanove hobotnice tako pohlevni in krotki, kadar so na oblasti leve stranke?
Bivšemu predsedniku države pravzaprav ne sme nihče odrekati pravice, da se ukvarja s politiko. Po mojem je še vedno ključna avtoriteta na tranzicijski levici. Rekel bi tudi, da je še vedno najvplivnejši politik v Sloveniji. In to ravno zaradi kroga prijateljev v dominantnih medijih, ki sem ga predstavil zgoraj. Da ga vladna kadrovska kombinatorika ves čas zanima, je najbolje pojasnil njegov prijatelj in bivši funkcionar Službe državne varnosti dr. Zdenko Roter v knjigi Padle so maske. Da pa ga že od nekdaj zanima področje politične propagande, kaže ena od njegovih funkcij v prejšnjem sistemu: leta 1975 je vodil posebno Skupino za psihološko propagandno aktivnost.
Naj zaključim kar s besedami Petra Jančiča iz njegove nedavne kolumne:
»Vprašanje torej ostaja. Zakaj samooklicani novinarski psi čuvaji, vsaj tako se imenujejo, renčijo in lajajo samo v času Janševih vlad? Neusmiljeni so od samega njenega nastanka. Vsak dan, že štiri mesece, imamo obsedeno stanje. Zakaj so tako pohlevni in krotki, kadar so na oblasti leve vlade?
Morda jih Janševi ne hranijo dovolj.«