Papež Benedikt XVI. je že poleti leta 2009 s svojo prvo socialno encikliko Ljubezen v resnici (Caritas in veritate, 07. 07. 2009) opozoril na svetovno gospodarsko krizo in na potrebo po oblikovani globalizaciji, ki bi temeljila na humanih načelih. Pozval je Združene narode, da naj s svojo avtoriteto po principih subsidiarnosti in solidarnosti zagotovijo višjo raven kakovostnega družbenega razvoja, mir in zaščito okolja. V središču pozornosti mora biti človek in njegov celovit in skladen razvoj!
Pregled socialnih okrožnic
Z zgoraj omenjeno okrožnico, ki je bila že tretja po vrsti, (pred tem je napisal že encikliki Deus caritas est ali Bog je ljubezen, 25. 01. 2006, in Spe salvi facti sumus ali Odrešeni v upanju, 30. 11. 2007) je papež Benedikt XVI. odlično dopolnil in utrdil socialni nauk Cerkve, ki so ga z najrazličnejšimi okrožnicami že utemeljili njegovi predhodniki, in sicer papež Leon XIII.(Rerum novarum ali O novih razmerah, 15. 05. 1891), papež Pij XI. (Quadragesimo anno ali O socialnem vprašanju štirideset let kasneje, 15. 05. 1931), papež Janez XXIII. (Mater et magistra ali Mati in učiteljica, 15. 05. 1961), papež Pavel VI. (Populorum progressio ali O razvoju narodov, 26. 03. 1967, Octogesima adveniens ali Ob osemdesetletnici enciklike Rerum novarum, 14. 05. 1971) ter papež Janez Pavel II. , ki je napisal sledeče socialne okrožnice: Laborem exercens ali O človeškem delu, 04. 09. 1981; Sollicitudo rei socialis ali Ob dvajset letnici Populorum progressio, 30. 12. 1987; Centesimus annus ali Ob stoti obletnici Rerum novarum, 01. 05. 1991, itd. …
Kratek historiat socialnih okrožnic
Vse socialne okrožnice so nekakšna kulminacija prizadevanj Cerkve, s katerimi je želela na področju žgočih družbenih vprašanj priskočiti na pomoč človeštvu. V svoji zgodovini pa je Cerkev velikokrat zamujala z uvajanjem prepotrebnih sprememb znotraj in zunaj Cerkve, kar pravzaprav počne tudi danes. Naj omenim samo vzhodni (11. stol.) in zahodni razkol (16. stol.), pred več kot sto leti pa neuspešen poskus papeža Leona XIII. z okrožnico Rerum novarum (1891), okrožnico »O novih razmerah«, ki je izšla najmanj dvajset let prepozno, ko se je delavski razred že popolnoma odtujil okorni Cerkvi in se navduševal nad lažnim socializmom in komunizmom … Samo še »post festum« je lahko papež ugotavljal »nove razmere«, v katerih je obravnaval položaj delavcev v industrijski družbi. Spremeniti ni bilo mogoče prav ničesar! Podobno je tudi v današnji slovenski Cerkvi, kjer vsi odgovorni sicer priznavajo precejšen notranji in zunanji moralni in etični razkroj Cerkve, ukrepajo pa ne! Ne upajo sklicati sinode in razglasiti vseslovenske verske duhovne prenove in reforme po načelih iz apostolskih časov in nove evangelizacije, kar bi ljudje sprejeli z odobravanjem. Škoda, ker bo spet prepozno! Zato ne čudi, da Slovenija počasi postaja misijonska dežela.
Tudi papež Pij XI. je z okrožnico Quadragesimo anno (1931) zgolj zavrnil dialektični materializem kot ideologijo, ki je nasprotna Cerkvi in pojmovanju osebne lastnine. S svojimi okrožnicami pa so bili odlično sprejeti in prepoznavni šele papež Janez Dobri, papež Pavel VI. in papež Wojtyla, ki so Cerkev prepustili »zdravilnemu prepihu« (aggiornamento) in koncilskim spremembam. Na novo so poimenovali razvoj, ki je lahko sinonim za mir, če je le podvržen zakonitostim skupne blaginje. To pomeni, da mora biti celovit, prijazen do človeka, ne sme pa izključevati duhovnih vrednot. Namesto dobička postavijo ti papeži v središče človeka, ki je vrh vsega, kar je na zemlji, po razpadu komunizma pa je zlasti papež Janez Pavel II. preroško opozarjal na grozeče razraščanje kapitalističnega pohlepa po dobičku, na razvrednotenje človeka in na nespoštovanju človekovih pravic.
Kaj o okrožnici meni stroka?
Vrhunski italijanski ekonomist prof. Ettore Gotti Tedeschi s pomembnimi mednarodnimi referencami ekonomije ne vidi samo kot hlastanja po dobičku, ampak jo ocenjuje po tem, kako je v službi človeštva. Ko je Tedeschi okrožnico prebral, je dejal: »Gospodarska in finančna kriza, grozeče podnebne spremembe, vse večji prepad med bogatim in revnim svetom, naraščajoča lakota v svetovnem merilu – vse to so problemi, ki jih ni mogoče reševati samo s strokovnimi potezami gospodarstvenikov in politikov, ampak se je pri tem potrebno ozirati tudi na celovitost človekovega bivanja, torej tudi na etične in moralne vrednote, brez katerih ne more biti urejenih in uravnoteženih medsebojnih odnosov.« Na koncu izjave je vrhunski ekonomist še dodal, da si je papež s to okrožnico zaslužil Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Kako papež dopolnjuje socialni nauk Cerkve?
Benediktova okrožnica vsebuje zelo bogato in zgoščeno besedilo o socialnem nauku Cerkve, ki ga deloma povzema, v glavnem pa presega dosedanje doktrine na tem področju. Papež je tudi tokrat ostal zvest svoji daljnovidnosti in bogatemu znanju. Njegovo besedilo ni samo izročilo razodetega nauka, ampak se spogleduje tudi z novimi izzivi sedanjega sveta iz sveta politike in gospodarstva. Globoko se zaveda, da so vsa ta vprašanja podvržena etičnim načelom in moralni presoji, zlasti pravičnosti in skupnemu dobremu. V obnebju pospešene globalizacije , ki ne sme postati ideologija, pa pravičnost več ne zadošča, potrebna je namreč »ljubezen v resnici« in njen najžlahtnejši sad, ki je zastonjskost. Le tako bomo lahko tudi v sodobnem svetu ohranili človekovo dostojanstvo in pospeševali humanizacijo družbenega življenja.
Viri: Enciklika Ljubezen v resnici, Cerkveni dokumenti št. 127, Družina,
Foto: Družina
