Avtor: Tino Mamić na svojem blogu. Končno in pričakovano: kocka je padla. Alea iacta est, so rekli stari Latinci, ko je padla odločitev, ki se je ne da več spremeniti. Škoda, da latinščina ni širše znana, potem bi lahko zapisali kar Acta iacta est. Akta je namreč padla. Z Acto je konec.
Odločitev ni presenetljiva, saj so že odmevi v evropskem parlamentu, ki je zelo občutljiv za kršenje človekovih pravic, pokazali, da ratifikacija nima realnih možnosti. Zato se komu tolikšno protestiranje v grotesknih belih maskah s črnimi nasmehi morebiti zdi že pretirano. A vendar moramo vedeti, da je internet glasnik svobode in najmočnejši borec proti cenzuri in samocenzuri. To je posebej pomembno v diktaturah, pa tudi v državah, kjer je medijski pluralizem okrnjen. Protestov za svobodo medijev ni nikoli preveč.
Lahko pa oporekamo Anonimnemu iz Maribora, ki je rekel, da se javne razprave v državnem zboru ne bo udeležil, saj nanjo ni bil povabljen. Če bi se malce poučil o delu parlamenta, bi vedel, da so javne razprave namenjene vsem državljanom in so tako povabljeni vsi, ki bi želeli kaj povedati. Od človeka, ki zagovarja hekerske napade na spletne strani vlade, bi vendarle pričakovali, da se bo za dosego svojih ciljev boril tudi demokratično. Tako pa je zavrnil možnost, da bi svoje argumente predstavil zakonodajalcu. Temu bi lahko rekli državljanska malomarnost.
Tako pa je svoj podpis pod Acto obrazložila tudi slovenska veleposlanica v Tokiu Helena Drnovšek Zorko. A sestra pokojnega predsednika Janeza Drnovška, ki se je za dejanje opravičila (odstopila sicer ni), je opozorila tudi, da je bil podpis naročen. Acto je namreč odobrila Pahorjeva vlada. Podprl jo je tudi parlamentarni odbor za EU, v katerem je imela večino takratna vladajoča koalicija. Ker se podobne zadeve sprejema tudi v paketu, ni tako nenavadno, da so dvignili roke tudi za Acto. A vendar bi za to dejanje pričakovali vsaj pojasnilo (če že ne opravičila), saj njihovi strankarski kolegi vsi v en glas grmijo zoper Acto.
