Narodna skupščina FLRJ je v Beogradu 23. avgusta 1945 sprejela razvpiti Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Osnovni cilj zakona je bila nacionalizacija vseh večjih posesti, ki so bile v lasti kmetov, Cerkve in kapitalistov. Predpisan je bil tudi zemljiški maksimum, po katerem je kmet lahko imel največ 35 hektarov obdelovalne zemlje, tako je država pridobila (ukradla) okoli 1.600.000 hektarov zasebnih zemljišč.
Leta 1953 pa je bil ta maksimum z Zakonom o zemljiškem fondu zmanjšanj na pičlih 10 hektarov. Na ta način pridobljena zemljišča je komunistična oblast večinoma razdelila Kmetijskim zadrugam, katere je začela uvajati v sklopu splošne kolektivizacije kmetijskih površin. Z agrarno reformo je oblast začela uresničevati avnojske sklepe, saj predvojna kapitalistična družbena ureditev, kjer je bila zasebna lastnina pomembna vrednota, niti približno ni bila kompatibilna s komunistično plansko ekonomijo po sovjetskem vzoru.
Zanimivo je, da je pri uresničevanju tega zakona oblast imela precej težav, saj je bilo po osvoboditvi stanje kmetijskih zemljišč različno v vsaki republiki posebej. V pred kumanovski Srbiji, kjer ni bilo aristokracije in velikih veleposestnikov, so prevladovali mali kmetje, ki so bili lahko obvladljivi. V Bosni in Hercegovini pa tudi na Kosovu in Metohiji je bilo potrebno zrušiti ostanke turškega zemljiškega sistema, ki je temeljil na čifčijskih odnosih. V Dalmaciji so bili še vedno prisotni kolonialni zametki iz antične dobe, med tem ko je v severnih predelih Jugoslavije (Hrvaška, Slovenija in Banat) dominiral klasični aristokratski veleposestniški zemljiški sistem.
V skladu z Zakonom o agrarni reformi je bila ustanovljena tudi Glavna zvezna komisija za naseljevanje borcev, ki je z navodili usmerjala delo republiški komisij. V Sloveniji pa so nekateri najpomembnejši revolucionarji še pred sprejetjem agrarne reforme po maniri revolucionarnega prava, zelo uspešno izvajali konfiskacijo, ko so dragocene premičnine in umetniška dela iz gradov, dvorcev in pristav preprosto po načelu »vse je naše, zakaj smo se pa borili« odnašali v svoja stanovanja, hiše in vile.
Z osamosvojitvijo Slovenije in uvedbo demokracije je bil kmalu sprejet tudi Zakon o denacionalizaciji. Na področju vračila gozdov je država, kot denacionalizacijska obveznica, zadeve domala v celoti zaključila, pri zemljiščih in nepremičninah pa imajo mnogi denacionalizacijski upravičenci še veliko odprtih in ne rešenih zadev. Pa naj kdo reče, da Slovenija ni pravna država!
Foto: Svarog
