Najstarejši občan Črnega grabna in obenem najstarejši duhovnik v ljubljanski nadškofiji Mihael Trdin bo 21. septembra na torti upihnil sto svečk. S sapo ne bo imel težav, saj je kljub letom krepkih pljuč in – kar sogovornika še zlasti preseneti – zgovoren, duhovit, nasmejan, jasnega in bistrega duha ter spomina. In prav dobro podkovan tudi v aktualnem dogajanju v družbi.
V domači Lukovici so Mihaelu Trdinu v začetku minulega tedna ob občinskem prazniku in njegovem stotem življenjskem jubileju za prispevek k civilizacijskemu in duhovnemu napredku občine svečano podelili plaketo občine Lukovica. A to ni bilo prvo priznanje, ki ga je dobil. »Že pred desetletji so mi priznali tudi cerkvene časti, najprej škofijske, nato še papeške, saj mi je papež podelil naziv monsinjor, kar pomeni papežev kaplan,« skromno zamahne z roko Mihael Trdin in doda, da ima v omari skrbno spravljeno prav tako rdečo obleko kot kardinali, a jo je le nekajkrat oblekel.
Kot še pravi, se raje spominja slavij in časti, ki so mu jih izkazovali farani v Češnjicah nad Blagovico, kjer jim je kot dušni pastir služil polnih šest desetletij. »Spomnim se birm, obhajil, spomnim se krsta deklice, ki jo je prinesel oče, ki sem ga tudi krstil in dedka prav tako; z dedkovim očetom pa sva bila dolga leta tudi prijatelja. Spomnim se, kakšen praznik so nam pri njih pripravili, ko smo imeli za zlato poroko mašo kar na domu, saj je bila žena bolna in ni mogla v cerkev. Eno leto pa smo imeli kar tri zlate poroke skupaj, tudi to je bilo veliko slavje,« se spominja. Spominja se tudi, da je imel včasih pri verouku po sto otrok, saj so imele družine po deset in več otrok, potem pa so začeli farani množično odhajati na delo v tovarne in se je podeželje hitro praznilo.
Kot nevesta sredi razdejane vasi
Spomini na prijetne dogodke in življenje v Češnjicah kar vrejo iz njega, živ pa je tudi še spomin na leto 1945, ko je Mihael Trdin prišel službovat v Blagovico v cerkev, ki so jo v bojih med partizani in Nemci tako prerešetali, da ni ostalo celo niti eno samo okno, za nameček pa so imeli v njej Nemci tudi živino, ki so jo pobrali vaščanom. »Zato sem maševal kar v kotičku pod turnom, stanoval pa doma v Spodnjih Lokvah. A sem moral po dveh mesecih zaradi Ozne za tri leta nazaj v Ljubljano, potem pa sem tri leta znova maševal hkrati v Blagovici in višje ležečih Češnjicah, kar je bilo zame precej naporno. Smo pa s pomočjo faranov cerkev v Blagovici tako lepo uredili, da je škof Volk rekel, da zgleda kot nevesta sredi razdejane vasi,« se spominja Trdin. Za Češnjice, kjer je ostal polnih šest desetletij, se je odločil predvsem zaradi takrat šibkega zdravja in nasveta zdravnikov, naj ostane v višje ležečih krajih.
Ob njegovem stotem jubileju in krepkem videzu si je težko predstavljati, da je bil Mihael Trdin v mladosti šibkega zdravja, da že več kot štiri desetletja živi s tretjino želodca, da mu močno nagaja vid in da si je to pomlad zlomil kolk, a je po operaciji s pomočjo bergel znova na nogah. »Koliko dela imajo z mano uboge sestre, ko mi morajo toliko pomagati,« zavzdihne in potoži, da najbolj pogreša dober vid, saj je bil od nekdaj pravi knjižni molj. Brati molitvenike pa ga je na domači krušni peči naučila babica, se spominja in doda, da ima zato do branja še zlasti spoštljiv odnos.
Zaradi težav z zdravjem tudi ni končal doktorata, čeprav je za obravnavano temo razmerja med možem in ženo že poprej dobil posebno priznanje in mu je za priznanje doktorata manjkalo le leto študija v Sveti deželi. »A mi je ponagajalo zdravje, kasneje pa mi tudi ni bilo nikoli žal, da sem se raje vrnil v domače kraje. Za nagrado za doktorsko dizertacijo pa sem si vendarle kupil lepo duhovniško suknjo,« se kar malo postavi še vedno skrbno urejeni mož.
Cerkev naj se ukvarja z duhovnim
Zaradi slabega vida lahko danes novice posluša le na radiu, a tudi z njimi ostaneš v stiku s časom, pravi. Da smo v krizi, dobro ve. Zaradi njegovih dolgoletnih izkušenj pa smo ga seveda povprašali tudi, kako iz nje? »Z volitvami! Le na volitvah lahko voliš ljudi, ki bodo znali od davkov že močno izžete ljudi prijazneje popeljati iz krize,« je prepričan stoletnik, ki ne razume, zakaj se ljudje tako zlahka predajo in uklonijo misli, da njihov glas ne šteje in je tako in tako že vse izgubljeno. »Ljudi, ki bodo znali potegniti voz iz krize, je tudi pri nas veliko. Če se najdejo v tujini, se bodo tudi pri nas,« verjame in doda, da pa se bo treba celovitih in korenitih sprememb v družbi lotiti pri vzgoji otrok, še zlasti v šolah, kjer se ne bo smelo več dopuščati, da otroci solijo pamet učiteljem ali pri verouku tudi duhovnikom.
Tudi o novem papežu in njegovi preproščini, dobrosrčnosti in ljudskosti ima le dobro mnenje. O mariborski nadškofiji pa meni, da so tam naredili marsikaj narobe, čeprav vsega ne vemo. Vsekakor pa se mu ne zdi prav, da so se sploh začeli ukvarjati s posli, ki niso bili duhovni. »Seveda so bili tudi pohlepni, a so še večjo napako naredili s tem, da so se premalo zanimali, kako in kaj delajo tisti, ki so jim zaupali posle,« meni Mihael Trdin in doda, da se ne bodo zlahka izkopali iz težav, »jim pa lahko vsi pomagamo vsaj z molitvijo, da bi mariborska in ljubljanska nadškofija dobili čim prej sposobna nadškofa, ki se bosta znala spopasti s posledicami, zmanjšati škodo in čim prej urediti razmere«.
Več: Dnevnik
