Večkrat razmišljam o tem, če pri premišljevanju o pravnih problemih in pri iskanju pravno pravilnih odgovorov na pravna vprašanja, ki se v javno agendo vpisujejo kot upravičeno nespregledani rezultati pravnih praks, tudi sam pozabim na pristni koncept elementarne pravičnosti – kot razlog ali merilo javne kritike nekega oblastnega ravnanja s pravno zavezujočo močjo. Pomislim tudi, da so zelo redke oblastne odločitve utemeljene z neposrednim in argumentiranim sklicevanjem na – pravičnost. In odsotnost sklicevanja na pravni koncept pravičnosti kot osrednji argument neke oblastne odločitve se mi ne zdi prava pravna filozofija in politika.
Rad se spomnim na študijsko pozornost, ki smo jo s kolegi v času fakultetnega študija prava namenili »pravičnosti.« Predvsem zahvaljujoč umestitvi Platonovih del Država in Zakoni v študijski načrt. Pa Aristotlove Nikomahove etike in Države Akvinskega. Posebej svež in močan je spomin na posrečen izbor Radbruchove Filozofije prava kot temeljne študijske monografije pri istoimenskem predmetu. Pa Hartovega Koncepta prava, nekaj malega Dworkinovih zapisov o »carstvu prava« in Kelsnove Čista teorija prava. TudiRousseaujeve Družbene pogodbe, Luhmannove teorije o legitimaciji s procedurami in nenazadnje Habermasovih izbranih filozofskih spisov pri sociologiji prava. Mnoge druge velike knjige ali kopije pisanj znamenitih (pravnih) filozofov sem skozi leta kupoval, zbiral in vstavljal v neskromno osebno knjižnico. Prav je, da je filozofija prav kot vsebina, vključno s sociologijo in klasično teorijo prava, sestavni vsebinski del slehernega študijskega programa in smeri na vseh stopnjah pravnega študija in na vseh pravnih fakultetah.
A tudi zato, ker so med pravnim študijem študentke in študenti tolikokrat nagovorjeni s poudarki iz zapisane zakladnice pravne in politične filozofije, se gre toliko pogosteje vprašati, pa tudi malo začuditi, zakaj v pravni praksi in pri odločanju tistih odločevalcev, ki odločajo kot pravniki, predvsem pa državni uradniki s formalno pravno izobrazbo in prav posebej sodnice in sodniki, ni mogoče večkrat opaziti, prebrati, slišati ali kakorkoli prepoznati njihovega zavedanja o civilizacijskem pomenu in pravno-politični funkciji koncepta, ideje in vrline pravičnosti? In o vsebini pravičnosti ter njenih socialnih razsežnostih? Zakaj skoraj ni mogoče slišati odločevalcev omenjati pravičnost? Ali prebrati prepričljivih sklicevanja na opredeljivo in določeno pravičnost v njihovih pravno zavezujočih odločitvah? Zakaj njihovo delo ne opredeljuje analitičen in argumentiran odnos do socialne dimenzije pravičnosti kot merila oblastnega odločanja in kriterija osebne odgovornosti zanj? Zakaj v temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, tudi socialnih, ne zmorejo, ne želijo ali ne uspejo prepoznati temeljnega merila pravičnosti in smotra pravne države – kot vladavine prava? Slednje so nenazadnje jasno, izrecno in obsežno zapisane tudi v slovenski ustavi. Tudi socialne! Od ustavnega načela in vrednote socialne države, do palete socialnih in ekonomskih pravic, predvsem pa v določbah o socialni funkciji lastnine, socialni varnosti, dostojanstvu vsakega človeka kot osebe, posebnem varstvu otrok in invalidov, družine, dela in izobraževanja ipd. Socialna pravičnost, ki prežema vsebino slovenske ustave je, takšno je moje mnenje, komunitaristične vrste in kot osrednjo vrednoto vzpostavlja solidarnost. Kje se je ta filozofski uvid izgubil? Zakaj se ni prijel? Je bil morda celo povsem spregledan?
Socialno odgovorni in empatični pravniki, intelektualci in izobraženci, razumniki in drugi razmišljujoči ljudje se morda vse pogosteje sprašujejo, to vprašanje pa upravičeno naslavljajo na najbolj družbeno vplivne in prepoznavne pravnike, kaj se po končanem študiju zgodi z možgani pravnic in pravnikov, da se občutek za pravičnost, tudi za socialnost in solidarnost, v njih ne zasidra in s časom, kot se zdi, vse bolj bledi? Ali pa se celo povsem izloči iz miselnih procesov, kot gre sklepati iz preveliko števila pravno nevzdržnih odločitev. In zakaj se to zgodi? Kje je točka preloma, ali odločilni trenutek za ta pojav? Zakaj ob tem nismo skupinsko zaskrbljeni in zakaj tega problema ne naslavljamo javno in trajno?
To ali podobne teme naslavljajo številne knjige, članki in študije, tudi v slovenskem jeziku. Pa vendarle, zdi se mi na mestu postaviti vprašanje, kolikšna pozornost je v procesih izobraževanja, usposabljanja in navsezadnje tudi institucionalizirane vzgoje pravnic in pravnikov namenjena argumentiranim kritikam dejstva, da pravičnost v praksi, njenih komentarjih in njenih zagovorih, nima primernega mesta? In koliko pozornosti je namenjeno razpravam o razlogih, da je tako?
Pravni študij pri nas, predvsem v Ljubljani, osredotočeno poudarja pojasnila filozofa Gustava Radbrucha, da je mogoče pravičnost per se ob sprejemu ali izvajanju določenega ‘zakona’ (kar gre razumeti kot sleherno oblastno odločitev z zavezujočo močjo prava) zanikati bodisi zavestno in hote, ali pa nehote in nezavedno. Kadar zakonska ureditev sploh ne teži k pravičnosti, pravičnost že zavestno zanika. V tem primeru Radbruch pravni normi odreka naravo »prava«. Zanikanje pravičnosti mora biti po Radbruchu v tolikšnem obsegu »neznosno«, da se mora zakon (spet dodajam: tudi sodba ali odločitev) kot »nepravilno pravo« umakniti pred pravičnostjo. Gre za tezo o zakonskem nepravu. Ne spomnim se primera, da bi se s tem argumentom kdorkoli postavil zoper konkretno vsebino kateregakoli zakona. Še manj zoper sodbo sodišča. To bi se lahko storilo. So primeri, ko bi se to celo moralo storiti.
Analitik in komentator Radbruchove filozofije Sprenger je »znosnost« opredelil kot nekaj, kar je prikrojeno človeku in pomeni to, kar človek še lahko prenese. Oziroma kot tisto, za kar še lahko pričakujemo, da bo človek še lahko prenesel. Merila za razmejevanje med nepravičnim zakonom in zakonskim nepravom gre torej iskati »v sferi človeških zmožnosti.« Intelektualnih, umnih seveda. Zato obstajajo pravna načela, ki so močnejša od vsakršne pravne določbe. Tvorijo »umno pravo.« To pravo je določljivo, zato je morebitna bojazen o neizogibnosti samovolje in arbitrarnosti pomirljiva. Prav nasprotno velja: samovolja in arbitrarnost se kažeta prav kot stvarno neutemeljen dvom v določnost in določljivost umnega prava, predvsem pa kot odsotnost volje in zmožnosti poseganja po umnem pravu, njegovega uresničevanja v pravnih praksah in s tem poustvarjanja.
Minimalni, a deontološko univerzalni standard in merilo umnega prava je paleta temeljnih ustavnih načel, kot so načela pravne, socialne in demokratične države in je korpus temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki se je izoblikoval v zgodovini. Oboje je določljivo in določeno. Človekove pravice in svoboščine so postale vrednota, trajno obstojna. Pogojujejo formalni in vsebinski obstoj demokracije, vladavine prava in … socialne države. Ta korpus, pa naj ima naravo načel ali pravil, se je tudi po Radbruchu tako močno in nedvoumno normativno strnil in je objekt tako daljnosežnega soglasja v našem civilizacijskem okolju, da je lahko dvom o tem »le še hotena skepsa.« Po izrecnem besedilu slovenske ustave pa je celo prenašanje »državne suverenosti« kot izkaza politične samobitnosti in obstoja nacije pogojeno z zavezo k zaščiti vladavine prava, demokracije in človekovih pravic. To normo iz 3.a člena naše ustave bi morali jemati nadvse resno.
Platon, Aristotel in mnogi drugi filozofi so se umno iskali vsebinsko opredelitev pravičnosti. Radbruchova znamenita »formula« morda omogoča lažje intelektualno delo. Njeno bistvo je v tem, da prevprašuje stopnjo odmika od pravičnosti, oziroma stopnjo krivičnosti. In njeno »očitnost«. Krivičnost zakona, sodbe ali odločbe, ki je po človeškem umnem merilu očitna in »neznosna«, tako zelo nepravičen zakon sprevrže v zakonsko nepravo. To pa je označeno za najnevarnejšo obliko neprava.« Zgodi se predvsem takrat, ko nepravičen zakon vsebinsko ne ustreza normam mednarodnih aktov o človekovih pravicah in s tem pravni zaščiti minimalnih pravo civilizacijskih standardov. Če torej določena oblastna odločitev krši elementarne pravice slehernega posameznika mu lahko, v skladu z Radbruchovo formulo, ne samo očitamo nelegitimnost, temveč tudi pripišemo status (zakonskega) neprava.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
