Prešernov dan, dan slovenske kulture, je od svojega prvega dne priložnost, da samooklicana avantgarda kaže smer, kamor hoče zapeljati naš narod. Ta smer se po 70 letih jasno zariše kot »proč od slovenstva in krščanstva v ateistični multikulturalizem«. Pri tem »projektu«, ki ga je z nesluteno poštenostjo izrazila Dolomitska izjava v svoji 4. točki, ki zahteva »spremembo slovenskega narodnega značaja«, sodelujejo mnoge sile, ki jih običajno imenujemo kontinuiteta, udbomafija ali strici iz ozadja. Napačno je namreč misliti, da so te sile omejene le na politiko ali gospodarstvo. Kot rakava rana so se razširile na celotno narodno telo in se zasidrale globoko v naši slovenski duši, naših glavah in naši kulturi. Posledice tega sistematičnega in dolgotrajnega delovanja so se spet pokazale na letošnji državni proslavi, ki naj bi opevala našo identiteto, našo istovetnost, naše dosežke, ki nas dvigajo k lepemu in dobremu in nas zato združujejo skozi izraze, ki so povsem naši. Očitno je tudi tokrat šlo še za eno predstavo internacionalizma in multikulturalizma, ki je fatamorgana vseh, ki bi radi bili svetovljani v mali Ljubljani, a pri tem nočejo biti, kar so: Slovenci.
Bežen pogled na lestvice gledanosti bi dokazal, da ima narod takih proslav dovolj. Prazna Gallusova dvorana priča tudi o tem, da so manjkali celo mnogi, ki bi tam morali biti. Vemo pa, da je bilo po deželi nešteto krajevnih proslav, bolje ali slabše obiskanih, ki so opevale našo kulturo, naše dosežke, našo identiteto. V središču pozornosti je bilo slovenstvo kot tako v vseh svojih izrazih. Morda smo pri tem vsi malce preveč fiksirani na Prešerna, po katerem nosi dan ime, in pozabljamo, da naša kultura premore tudi kakšnega Balantiča ali Debeljaka, Levstika ali Gallusa; ampak o tem kdaj drugič.
Žal so v zdaj že 70 let trajajoči okupaciji duha na vrhu naše družbe ljudje, ki so izšli iz nas, pa niso naši ne po čutenju, ne po miselnosti, ne po pripadnosti, vendar dobro živijo od nas in nas izčrpavajo s svojo nenasitnostjo in svojim križarskim pohodom proti vsemu, kar je našega; vedno znova zlorabljajo svojo moč, da nam pridigajo, kakšni bi morali biti oz. da bi morali postati nekaj drugega, kar smo.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
