Priznam, v sredo popoldne, ko so začele prihajati novice o krvavem obračunu v Kairu, sem se za nekaj trenutkov prepustil razkošju čudenja nad odzivi tako imenovane svetovne javnosti. Iz tega za opazovalca svetovne politike povsem nedopustnega razpoloženja me je k sreči kmalu predramil nekdanji ameriški veleposlanik pri Združenih narodov v času Busheve administracije John Bolton. Možakar je na Fox News meni in vsem drugim morebitnim dvomljivcem pojasnil, da je govoriti o človekovih pravicah sicer lepo, da pa Egipt ni Connecticut.
Pa res, sem si mislil, kako sem butast, da sem v sedmem razredu kdaj preskočil kakšno uro zemljepisa. Potem sem se sam pri sebi pokaral, da mi pravzaprav niti zgodovina ne gre. Če bi jo jemal vsaj malo resno, bi v novih potokih krvi po egiptovskih ulicah prepoznal vnovično utelešenje dogodkov iz davnih stoletij. Že v antiki so bile ulice metropole Aleksandrije razvpite po bolj ali manj stalnih izbruhih nasilja med pripadniki različnih etničnih, verskih ali političnih skupin. Javno linčanje filozofinje Hipatije, s katerim so si duše ob bolj ali manj dejavnem sodelovanju aleksandrijskega patriarha Cirila umazali lokalni menihi, je – tudi po zaslugi nedavne filmske upodobitve – najbolj znano, ni pa ne edini ne posebej izstopajoč tak dogodek. Judje, denimo, z Aleksandrijo zvezani že tako rekoč od njenega nastanka naprej, so do svojega dokončnega izgona po ustanovitvi izraelske države »kovčke« pospravljali velikokrat (in vedno znova) že prej, če so sploh odnesli celo glavo. Z zgodovinskega vidika nedvomno poučen še odziv takratnih središč moči. Pristojni cesar je samo zamahnil z roko, ko so mu v 4. stoletju tožili škofa Atanazija, češ da je kriv za poboje in izginotja svojih nasprotnikov, do katerih je prišlo po njegovi vrnitvi iz izgnanstva. Takoj pa se je strinjal, da ga je treba vnovič izgnati, ko so mu povedali o njegovem domnevnem zadrževanju žita za prestolnico v Aleksandriji.
John Bolton očitno pozna zgodovino bolje od mene. Njegova diagnoza egiptovskih razmer je namreč na moč podobna zgoraj omenjeni cesarjevi. Ker Egipt ni Connecticut, nas tamkajšnje pobijanje ne sme skrbeti. Skrbeti nas mora le, da ne bi bil slučajno ogrožen egiptovsko-izraelski sporazum iz Camp Davida in da ne bi komu morda prišlo na misel zapreti Sueškega prekopa. Že to, da sta bila ta razloga za zaskrbljenost navedena v natanko takem vrstnem redu, pove precej. Tudi recept za izogibanje razvoju v napačno smer ni nov. Ker so na Bližnjem vzhodu ljudje čudni, je najbolje, da nad njimi vedno bdi kak faraon. Ki so ga najbolj navajeni in jih edini spravi v red. Ali je faraonu ime Tutmozis ali Ptolemaj ali Ciril ali Dioskur ali Hosni Mubarak in ali je utelešen v podobi kakega dolgočasnega maršala, ki mu še imena ne znamo izgovoriti, je drugotnega pomena.
In egiptovski faraoni so vse od tedaj, ko so nehali biti samozadostni in so se morali začeti ozirati na centre moči od zunaj, v pravem trenutku vselej znali pritisniti na pravo tipko. Navadno je na omenjeni tipki pisalo stabilnost, v 20. stoletju sta se potem pridružila čudežni besedici Suez in Camp David, kot pravkar razbiramo. Da smo vendarle v 21. stoletju, nas spomni še dodatna podrobnost. Začasni egiptovski predsednik Adli Manzur je krvavo izpraznitev islamističnih šotorskih naselij utemeljil kar z »nujnostjo pravočasne izvedbe volitev, to je v začetku prihodnjega leta«. Človek bi mislil, da ne bere prav, če ne bi nekaj na moč podobno globokoumnega že pred dnevi izjavil ameriški državni sekretar John Kerry, ki se mu je (približno) zazdelo, da so generali s svojo odstavitvijo izvoljenega predsednika Mursija pomagali pri gradnji demokracije.
Ampak Boltonu in Kerryju je sorazmerno lahko. Nobeden od njiju ni dobil Nobelove nagrade za mir in z malo sreče bo pri tem ostalo. Nekdanji heroj svetovne javnosti Mohamed El Baradej, nazadnje viden v vlogi ministranta generalov, ko so pojasnjevali nujnost puča, je v težjem položaju. Vsaj delati se mora, kot da ga skrbi še kaj drugega kot sporazum iz Camp Davida. Še bolj prepoten je te dni Barack Obama. Seveda se dobro zaveda ključnega pomena sporazuma, vendar je bilo sočasno breme nepremišljeno podeljene nagrade malokdaj tako težko kot prav v teh dneh. Zato se je po skoraj dvodnevnem premisleku le pretolkel do izjave, da izrecno obsoja nasilje nad demonstranti.
Več: Dnevnik
