Zgodovina se ponavlja – najprej kot tragedija nato kot farsa. Ta bistroumna ugotovitev ne velja samo za politično ampak tudi za umetnostno zgodovino. V krščanskem svetu se je ikonoklazem (uničevanje ikon) na polju likovne umetnosti prvič dogajal v osmem stoletju. Tragedija se je odvijala v času reformacije v šestnajstem stoletju, danes se pred očmi svetovne javnosti dogaja farsa. Kje, kako? Mediji so z odobravanjem razširjali novico iz Lurda, podprto s slikovnimi dokazi, o zakrivanju Rupnikovih mozaikov s plankami. Ni pa še dolgo tega, kar so obsojali vladajočo turško politiko zaradi zakrivanja mozaikov z zavesami v carigrajski cerkvi/mošeji Hagija Sofija.
Vzroki za uničevanja svetih podob
Pustimo ob strani uničevanje verskih stavb in podob v vojnah in revolucijah ter pobliže poglejmo uničevanje zaradi pravovernosti in čistunstva. Praizvor vzgibov za uničevanje nabožnih podob je v Svetem pismu (2 Mz 20, 1-5): »Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, …«
Judje in muslimani se skozi dolga stoletja držijo te zapovedi, kristjani pa smo ubrali svojo pot ter upodabljamo Kristusa in svetnike. Bizantinski cesar Leon III. je prepovedal češčenje ikon zaradi razširjene miselnosti v cesarstvu, da je za vse nadloge, vključno z islamom, krivo kršenje Mojzesove zapovedi. Zlasti menihi so temu zelo nasprotovali in vneto spodbujali čaščenje ikon, kar se imenuje ikonodulija. Na Drugem nicejskem koncilu je bil dosežen kompromis med častilci (in pisarji) ikon in nasprotniki čaščenja (uničevalci ikon). Sklenili so, da je dovoljeno izdelovati podobe, dovoljeno je s posredovanjem podob častiti Boga, ni pa dovoljeno častiti podob kot takih – podobe same po sebi ne vsebujejo nobene svetosti. Protestanti so v šestnajstem stoletju ostro nastopali zoper češčenje svetnikov in uničevali njihove podobe. S sklicevanjem na Sveto pismo so močno poškodovali in osiromašili likovno opremo dotedanjih katoliških cerkva in gradili nove cerkve kar se le da asketsko. Velik poudarek so dajali božji besedi in petju (korali, vrhunska orgelska glasba), slikarstvo in kiparstvo je bilo prezirano.
Bežen vpogled v razvoj sakralne likovne umetnosti
V katolištvu je šlo prosvetno in sakralno likovno ustvarjanje z roko v roki skozi vsa umetnostna obdobja. Zlasti to velja za renesanso, še bolj pa za barok. Tako se baročne nabožne podobe znajdejo na meji med mističnim in poltenim, ali jo celo prestopijo. Umetnostni naboj likovnih ustvarjalcev sakralne umetnosti je v devetnajstem in dvajsetem stoletju močno oslabel in zdi se, da se je prilagodil nezahtevnemu okusu vernikov. To trditev se da zagovarjati na primerih kipov lurške in fatimske Marije ali pa s sliko Usmiljenega Jezusa s. Faustine Kowalske. Seveda lahko najdemo tudi izjeme, kot sta na primer naš umetnik in duhovnik Stane Kregar ali pa svetovno znani umetnik Marc Chagall. Na pragu enaindvajsetega stoletja je v katoliški sakralni likovni umetnosti povzročil pravo revolucijo pater Marko Ivan Rupnik. Zgradil je most do tradicionalne pravoslavne slikarske in mozaične umetnosti. Doživel je neverjeten uspeh. Z vsega sveta so se vsipala naročila, ki jim je bil s sodelavci v Centru Aletti komajda kos. Zdi se, da je njegov likovni genij vse bolj drsel v vrhunsko obrt in zaslužkarstvo. O pojavu »rupnikomanije« na Slovenskem sem leta 2018 kritično razmišljal v spletnem Časniku, in to še v času, ko je bil umetnik v zenitu svoje slave.
Zločin in kazen.
Danes so Rupnikova dela ogrožena, pa ne zaradi estetike ali krivoverstva, ampak zaradi čistunstva v Cerkveni hierarhiji, maščevalnosti nekdanjih redovnic in krvoželjnosti medijev. Splošno je znano, da duhovnika, bivšega jezuita, teologa in svetovno znanega likovnega umetnika nekdanje redovnice skupnosti Loyola že desetletja obtožujejo hudih grehov spolnih in psihičnih zlorab. In tudi to, kako se je in se ni na obtožbe odzivalo Cerkveno predstojništvo od Ljubljane do Vatikana.
Nisem psiholog in tudi skupinskega duhá in dinamike, kakršni sta v kloštrih ne poznam. Upam pa si ugibati, da ni bil problem smo v zlorabah s strani moškega ampak tudi zasvojenost z odnosi. Iz kroga zasvojenosti ženske niso znale stopiti. Tudi pri zasvojenosti z mamili uživalka ve, da je na spolzkem terenu, pa se kljub temu ne more odreči skorajšnjemu blagodejnemu učinku mamil in izstopiti iz spirale, ki vodi v pogubo. Socialno in čustveno nezrele Loyolke, ki zdaj obtožujejo svojega »dilerja«, je verjetno na začetku gnala radovednost in žgečkljivost odnosov pa tudi nečimrnost, ker se jim je véliki umetnik in teolog tako močno približal, psihično in fizično. O zločinih in grehih naj razsoja vatikansko sodišče, ne mediji. Zase lahko samo upam, da s svojim laičnim mnenjem nisem šel predaleč oziroma brcam v temo.
Na peto postno (tiho) nedeljo smo brali evangelij po Janezu (Jn 8,1-11), odlomku o srečanju Kristusa s prešuštnico, ki so ji pismouki in farizeji stregli po življenje. Evangeljski odlomek se zdi kot naročen v času novega vala gonje zoper nečistnika Marka Ivana Rupnika. Zdi se, da so pri zadevi Rupnik katoliški pravičniki, nekdanje redovnice in mediji na istem bregu ter z ramo ob rami zahtevajo kazen za inkarnacijo hudobnega duha v umetniku in duhovniku. Kdo med njimi so pismouki in kdo farizeji je težko ločiti, lahko pa doumevamo, da katoliki skušajo umiti umazano lice Cerkve, večinski sekularizirani mediji pa privoščljivo nastavljajo ogledalo Cerkvi. Jezuiti Loyolkam celo ponujajo judežev denar.
Rupnik na referendumu
Na Rupnikovo grmado prilivajo olje tudi politiki. Ne poslancu Andreju Hoiviku ne SDS ni v čast, da pred referendumom o izjemnih pokojninah kulturnih delavcev opletajo z imenom Prešernovega nagrajenca Rupnika. Če Asta Vrečko s prijateljico Zdenko Badovinac, predsednico upravnega odbora Prešernovega sklada, Rupniku nagrade ne bo odvzela, mu pokojnina pripada z ali brez spornega zakona, ki je predmet referenduma. Tako kot Svetlani Makarovič. Namesto z Rupnikom naj bi volivce raje spodbudili k zavrnitvi zakona z obelodanjenjem dolgega spiska enaindvajsetih (po zadnji dostopni prilogi predlaganega zakona) nagrad in priznanj, ki naj bi omogočile privilegij izjemnih pokojnin. Med temi nagradami so tudi v javnosti komaj znane stanovske nagrade, ki si jih kolegi kulturniki podeljujejo medsebojno.
Brezmejna prebujenost
Danes prebujenci uprizarjajo gonjo zoper umetnika Rupnika, ki mu očitajo in dokazujejo velike grehe. Ne samo zoper osebo ampak tudi zoper njegova umetniška dela. V zgodovini poznamo vrsto ljudi, ki niso živeli prav nič zgledno. Lahko začnemo brskati po življenjepisih Leonarda da Vincija in Caravaggia ali pa Vitomila Zupana in Ivane Kobilca, če omenjamo le štiri izmed mnogih. Bomo njihova dela uničevali, ker so njihove življenjske zgodbe daleč od predstav o zglednem življenju?
Postranska škoda maščevalnosti ponižanih in razžaljenih redovnic je blatenje nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Slovenci bi mu morali v Ljubljani že zdavnaj postaviti spomenik zaradi njegovih neprecenljivih zaslug pri osamosvojitvi. Namesto tega ga prebujene redovnice skupaj z njihovo odvetnico in sovražniki Katoliške cerkve zaradi Rupnikovih grehov posthumno blatijo po časopisju.
Za konec se vprašajmo, ali je res nemogoče Rupnika odsloviti iz duhovniških vrst brez medijskih cirkusov in naslajanj žurnalistov ter bralcev. Brez kamenjanja ali kot je evangelist Janez zapisal Kristusove besede: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« Likovna dela človeka, ki je sicer obtožen velikih grehov, prepustimo času, ki je prav gotovo pravičen sodnik. Tragikomično je, da so ikonoduli čez noč postali ikonoklasti Rupnikovih umetniških stvaritev.
“Za konec se vprašajmo, ali je res nemogoče Rupnika odsloviti iz duhovniških vrst brez medijskih cirkusov in naslajanj žurnalistov ter bralcev. Brez kamenjanja…”
Dober članek, hvala zanj. Tudi vprašanje kot zgoraj je pravo, vendar s tem, da glede na pristojnosti to ni vprašanje za kar vso občestvo. Ravno soočanje s prevzemanje odgovornosti šepa v Cerkvi. Posledice pa nosimo vsi. Tudi tisti zakonski možje, ki se trudijo živeti v zakonski zvezi – z vsemi posledicami. Zakaj teh ne prevzame duhovnik? Nam vsem vernikom pa seveda ostane Jezusovo sporočilo, da naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha.
Andrej, Andrej! Alo-Alo !
Zelo zanimivo. Kot da bi, ali pa bo, treščilo v kupolo Sv.Petra v Vatikanu? Bo moralo, če me vprašaš.
Toliko pomešanih hrušk in jabolk pa že dolgo ne.
Sem čisto majhen , ampak, če bom živ in zdrav, bom enkrat, ko bo zadeva, upam, uradno zaključila, po tvoje, “gonje” proti Rupniku, spisal nekaj povsem drugačnega,kot pa je tvoje mešanje hrušk in jabolk.
Tvoja zgodbica ?
Res, ena sama enopolna preprostost veje iz tvojega spisa.
Ubogi Rupnik in preračunljive “Loyolke” in še bolj, ubogi nadškof Šuštar, Bog ne daj, da bi še omenil ubogega kardinala, ki je vzel v zaščito res ubogega reveža Rupnika tako, da je iz samostana zmetal neke druge Loyolčice, ki itak delajo samo napoto kot “zmešane babe”, da ne bi zdaj še posebej zapeljevale in kardinala in Rupnika…veliki vatikanski živini !?
Polemiziraš z odločitvijo nekaterih, sploh v Lurdu, da so že prekrili dela verolomneža, še domnevno (zame ne)spolno obsedenega premetenca in predatorja, hinavca, ki se nikoli ni preselil k upokojenemu škofu Vizjaku v Koper, čeprav mu je bilo tako zaukazano. Raje je zmetal še nekaj “Loyolk”, kako poniževalno s tvoje strani, iz njihovega gnezda v katerega sta se z izprijenim, trdim tako, kardinalom vselila kot dve predatorski kukavici in si spletla varovano gnezdo ? In jima ni niti malo nerodno pred svetovno publiko, hkrati pa se požvižgata na papeža Frančiška in na vesoljno oblast vatikansko in se jim režita v brk ?
A, dej no, Andrej!? Ti ne pomeni nič?
Ne samo v Lurdu, že po Sloveniji se prekriva sporne mozaike, “kolikor se menijo “, ki izžarevajo kar pač izžarevajo…o tem na kratko malo kasneje.
No dej, Andrej, greva midva, kakor na primer,reciva, na Zaplaz, ta se mi je močno vtisnil v mozgovje in se greva poklonit Svetniku, mučencu Alojziju Grozdetu in potem si bova razložila, recimo o tem,
kako in kakšni so bili miselni in energetski občutki in valovanja v mozgu in kako je brbotala najina duša v zmešnjavi vplivov iz velike stenske ikone na stenah za Svetnikovim oltarjem!
Ne me basat, da ostaneš ravnodušen in, da ti mozek ne bi usekal v transcendenci občutenj na vseh 20 ali več “Loyolk”, ki so zdaj končale poslanstveno kariero po tolikih letih in so zbrcane, za nagrado vržene na cesto in iz ven tira svojih usodnosti ter poslanstev, ki so jih nekatere nabutale s trpljenskim spominjanjem na Rupnikove iskreče pohotne orgazmično nabutane iskreče se oči in in na njegove slinaste pohotne ustnice … Se je nanje morda, uradno še ni, spravljal z očali ali zbrez, kaj veš mogoče ? Kakšnega imajo babe babaste, punce, frajle in Loyolke v spominu sladostrastja in prevare, zapeljanosti?
Kar je še najhuje pa je teoretično in stvarno ta povzpetniško zmuzljavi tipson še isti dan, po urah kasneje, mogoče, ne vemo, stopil pred oltar in daroval sv.maše, obhajal sebe in ostale, tudi “Loyolke” in nato, istega dne, saj ni važno, kak dan kasneje, ustvarjal z mislimi in z rokami pohote in neobvladovanja celibatejsko zaobljubljenega samega sebe, Božje podobe ?
Vedno z Jezusom Kristusom v centru svetniško nebeščanskega sporočilnega dejanja svojega mozaika, torej Rupnikove graciozne umetelnosti najvišjega kova, ki mu jo je v roke dal absolutno zaupljivi Sveti Janez Pavel Drugi v popolnem zaupanju in v zapregi z Najvišjim, pa je zavržno, prevaral oboje. Prevaral v ponavljajočem in trdosrčnem vztrajnostnem afektu svoje mogočnosti in napuha ter pohote, svojega Najvišjega in Svetega papeža hkrati…
Veš kaj Andrej, ne omenjam Svetega Janeza Pavla , ker bi te rad malo pod rebra, kar zareklo, zapeljalo se mi je, da sem ga zapletel, ker je Rupniku kot Vzhodnjaku namenil velikansko priložnost in, ker je to enostavno dejstvo in udarna točka grehote, ki je Rupniku zdaj vsekana po njegovih delih njemu samemu v čelo nad njegovimi sodogomorjanskimi očmi… Hud sem, če je Rupnik nedolžen, Mea culpa!
Malo vem , se pa zavedam v polno kdo je Janez Pavel in drhtim pred njim in njegovo Sveto ime zapisujem z drhtečo roko. Rešil je življenje mojega najmlajšega sina v bolezni za katero dohtarji teden dni niso imeli pojma od kje se je vzela in kako se jo obvlada in je sin bil že mrliško prosojen na pogled in mu je veliki papež Svetnik dal šanso, po mojih prošnjah, da nadaljuje zemeljsko življenje. Drugemu sinu pa je pomagal
iz hude godlje, ki je tisti dan izgledala povsem nerešljiva. Čutim kaj je ta velika Svetost, vem kje je in od kod izhaja, zato vso vsebino zapisujem smrtno resno in niti slučajno ne po nemarnem…ker se bojim.
Torej, Andrej, če drugega ne, očitam ti, da se v zapisu z veliko skrbjo poganjaš ba slepo za Rupnika in z imenovanjem , verjamem, predanih žensk z “Loyolkami” hudo posmehljivo in žleht obsojaš skupnost
ženskih ljudi, ki so , večinoma, odgovorno, tudi visoko izobražene in zavedne, stopile v “Rupnikov” red sester Božjih služabnic v dobri veri in zaupanju vsaka s svojimi upanji in dvomi, da bodo služile Najvišjemu za soljudi na Zemlji, pa so naletele na nekaj povsem tretjega, kar jim je in jim še dela zdaj muke – saj to nekatere jasno razložijo. Ne dvomim veliko, da jim bo sodišče vrnilo čast in upanje, kazni, ki jo prenašajo pa itak ne morejo spremeniti v karkoli lepega ali dobrega, svoje so že zdavnaj poplačale, ne gre veliko dvomiti.Povedanega novinarjem je ravno dovolj in verjamem, tako mi pravi notranji glas, da govore težkokategorno resnico. Jasno mi je, da o fragmentih svoje visokointimne prevaranosti, zapeljanosti ali celo grešnosti javnosti ne razpirajo, saj je razgaljenost vsebine odgovornega visokoletečega umetnika in uradnika Cerkve že itak preobremenjujoča in vedo, da bo sodišče terjalo marsikaj in se bodo rane odpirale na novo. To vedo in to bo treba dati skozi…
Mimogrede. Si kdaj videl njihovo skupinsko sliko v medijih pred časom? Si pobliže pregledal njihove like, njihove izraze na obrazih ? Si opazil kaj posebnega?
Mogoče bi tudi veliki škof in osamosvojitelj, g.Šuštar takrat, ko je poslušal pritožbe in obtožbe ene od njih,
ne preslišal prošnje navadnega, običajnega klica za pomoč in zahteve za ukrepanje, če bi jih poklical skupaj več in jih vsaj izprašal v zadevi…nikoli ne bova vedela. Vem pa, da je škof Šuštar doli s prižnice o tej vsebini v pridigah pridigal sto in stokrat.Mar ne?
Ampak, žal je ostalo le pri “teh zmešanih babah”. Ne dojemam niti pod razno, kako se je to lahko tako zapletlo. Tako je bilo “v navadi”, tak je bil nepisan, naravni protokol, mimo vsega Cerkvenega in sploh mimo Božjega prava, ali kaj ? Zelo po nemarnem.Tako mislim. Visokozmožni Hudobni duh ali navadna nemarnost, neodnos in lahkotnost vladanja veliki čredi, kaj je bilo to? Ne vem.
Samo razmišljal sem, Andrej. Ne morem pomagati, izzval si me. Morda bo še kdo posegel vmes in povedal tasvoje, ne bi bilo slabo.
Morda naju pa že bere jutri prvi slovenski dušni Pastir ki je na svojo roko, po svoji vesti in vedenju odgovornosti pred Bogom, že pokril Rupnikovo delo z težkim žametnočrnim zastorom. Ko slovenski visoki Pastirji slovenske črede še malo tuhtajo kaj je na stvari in se ozirajo proti vatikanskim dvorom namesto proti Lurdu! Tipično. Cincamarincanje.
Mimogrede, kaj čutiš, ko slišiš : “Lurd”, Andrej, kaj to je ? Lurd, A.D., Avgust 1917?
Pred Božjim tronom cincarjenja ni niti za vzorec. To vemo.
Pa lepo se imejte. Vsi.Hvala za branje.
Se strinjam s sporočilom članka. Znano je, da pisatelj Tolstoj ni dobil Nobelove nagrade za književnost samo zato ne, ker žiriji, ki je o podelitvah odločala, ni bilo všeč njegovo družinsko življenje.
Primer Rupnika ni dosti drugačen. Naj ga odslovijo iz Cekve, če je kriv, toda ni potrebno uničevati njegih del.
Da
Ta članek je res na nizkem nivoju. Storilca poveličuje in žrtev demonizira.
Glede prekritja mozaika v Lurdu so naredili prav. S tem so povedali žrtvam zlorab, da jim ni vseeno.
Drugače pa bi lahko na vsakem mozaiku izbili očesa. To bi bilo v skladu s citatom:
In če te pohujšuje oko tvoje, izderi ga in vrzi od sebe.
»Umetnostni naboj likovnih ustvarjalcev sakralne umetnosti je v devetnajstem in dvajsetem stoletju močno oslabel … To trditev se da zagovarjati … s sliko Usmiljenega Jezusa s. Faustine Kowalske.«
Če ti Šef naroči, da nekaj narediš, to pač narediš, čeprav nisi vešč. Šef že ve, zakaj umetniški naboj ni pomemben.
»Danes so Rupnikova dela ogrožena, pa ne zaradi estetike ali krivoverstva, ampak zaradi čistunstva v Cerkveni hierarhiji, maščevalnosti nekdanjih redovnic in krvoželjnosti medijev.«
Da so Rupnikova dela krivoverska, smo lahko prebrali na tem portalu. Šlo je sicer za neko utemeljitev, ki sicer presega moje razumevanje. Rad bi pa prebral utemeljitev, v čem se manifestira maščevalnost nekdanjih redovnic.
»Splošno je znano, da duhovnika, bivšega jezuita, teologa in svetovno znanega likovnega umetnika nekdanje redovnice skupnosti Loyola že desetletja obtožujejo hudih grehov spolnih in psihičnih zlorab. … Upam pa si ugibati, da ni bil problem smo v zlorabah s strani moškega ampak tudi zasvojenost z odnosi. Iz kroga zasvojenosti ženske niso znale stopiti. Tudi pri zasvojenosti z mamili uživalka ve, da je na spolzkem terenu, pa se kljub temu ne more odreči skorajšnjemu blagodejnemu učinku mamil in izstopiti iz spirale, ki vodi v pogubo. Socialno in čustveno nezrele Loyolke, ki zdaj obtožujejo svojega »dilerja«, je verjetno na začetku gnala radovednost in žgečkljivost odnosov pa tudi nečimrnost, ker se jim je véliki umetnik in teolog tako močno približal, psihično in fizično.«
Vse je možno, toda rad bi prebral utemeljitev, da je res bilo tako, če je res bilo tako. Sicer pa sem pred kratkim slišal člana slovenskega cerkvenega sodišča, da duhovnika ne odvezuje krivde žensko napeljevanje. Sicer pa naj zapišem, da o zapeljevanju ali o napeljevanju Loyolk jaz nič ne vem.
»Jezuiti Loyolkam celo ponujajo judežev denar.«
Če Loyolke niso sprejele denarja, jih moramo pohvaliti.
»Za konec se vprašajmo, ali je res nemogoče Rupnika odsloviti iz duhovniških vrst brez medijskih cirkusov in naslajanj žurnalistov ter bralcev.«
Nobenih medijskih cirkusov in naslajanj res ni treba, imam pa nekaj vprašanj. Tako ne razumem, zakaj je bilo potrebnih trideset let, da so Loyolke razpustili. Naj pripomnim, da jaz nič ne vem, zakaj jih je bilo sploh potrebno razpustiti. Ne razumem tudi, zakaj niso prej odsloviti iz duhovniških vrst Rupnika kot pa razpustili Loyolke. O Rupniku bodo namreč šele odločali, ali je kriv, če prav razumem.