V Ameriki se nihče ne ubada s tem, koga je prav izvoliti na najvišje mesto v državi, recimo v Avstriji, Sloveniji ali v Moldaviji. V Avstriji in Sloveniji, za Moldavijo ne vem tako natančno, se, povprečno rečeno, vsi državljani z volilno pravico, vsi novinarji in politični komentatorji, tudi vsi drugorazredni politiki, še kako intenzivno ukvarjajo s tem, kdo bi smel biti v Ameriki izvoljen za predsednika države – in v Ameriki je to resnična, vladarska, ne slamnata funkcija, kakor sicer v vseh evropskih republikah, razen v Franciji. Je to prav, upravičeno, normalno, ali pa je tudi to le eden od mnogih simptomov »evropske bolezni«, ki smo jim vse bolj priča v začudenju, ki zlepa ne dobi odgovora?
Eno osrednjih izhodišč doktrine o »suverenosti« držav, in še posebej o njihovi »demokratičnosti« in »pravnosti«, je način, kako se v tej ali oni državi sestavi in vzpostavi vsakokratna oblast. Ustave tako koncipiranih držav določajo, da izhaja oblast iz ljudstva, kar naj bi bilo uresničeno in potrjeno z vsakokratnimi volitvami med političnimi strankami, ki se razlikujejo v ideoloških, pravnih in proceduralnih pogledih na to, kako uresničevati temeljno postavko te doktrine: da oblast ne le iz ljudstva izhaja, ampak je njen edini namen in merilo ustreznosti, da dela v prid ljudstvu, iz katerega je izšla, in stranke, ki bi to osnovo zanikale ali pa je ne bi uresničevale, bi s tem izgubile svojo legalno podlago in bi se spremenile bodisi v nelegalna in tako za obstoj države nevarna združenja, ali pa v neškodljive, a tako tudi politično irelevantne debatne klube te ali one barve ali barvnega odtenka. Kot kristjan niti z eno teh predpostavk ne morem soglašati, a se v procese takega porajanja novih oblastnih struktur tudi ne vmešavam, tudi tako vzpostavljenim oblastem pa se podrejam, kakor to uči apostol Pavel: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo« (Rim 13,1-2). Ali, kakor beremo pri apostolu Petru: »Zaradi Gospoda se podredite vsaki človeški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih. Živite kot svobodni ljudje, vendar ne tako, da bi bila vaša svoboda zagrinjalo zla, ampak kot Božji služabniki. Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte« (1 Pt 2,13-17).
Ko apostola govorita o resničnem izvoru oblasti in potrjujeta, kar je Kristus naravnost povedal Pilatu, najvišjemu predstavniku rimske cesarske oblasti v Judeji: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj« (Jn 19,11), ne trdita, da ti, ki jih je Bog, bodisi po rojstvu, po glasovanju ljudstva, po vojaški zmagi, po žrebu ali kakor koli že, postavil za začasne oblastnike, vladajo po načelih, ki veljajo v Božji postavi. Daleč od tega. In vendar je kristjanom naložena zapoved, da se oblastem podrejajo in oblastnike spoštujejo, ne glede na to, kako ti s to oblastjo v resnici ravnajo. Za to bodo dajali odgovor pred tem, ki jih je na ta mesta postavil, kakor beremo: »Gospodarji, dajajte sužnjem, kar je pravično in pošteno, saj veste, da imate tudi vi gospodarja v nebesih« (Kol 4,1). To opozorilo ne velja le lastnikom sužnjev, ki jih duhovno slepi vidijo le v formalnem antičnem suženjstvu, ne pa tudi v današnjih na površini spremenjenih, v globini pa povsem enakih razmerah in razmerjih, ampak tudi vsem oblastnikom na vseh ravneh – od preddelavca v tovarni do predsednika države, kralja ali cesarja.
Tako je razumljivo, da se kristjani ne vpletajo v konstituiranje zemeljske oblasti, namreč v državi, v kateri so tujci in gostje, saj je resnično državljanstvo kristjanov v nebesih, kakor po ljudsko rečemo, ko mislimo svetopisemsko na Božje kraljestvo, s čimer posnemamo Jezusa, in krščanstvo ni nič drugega, kakor dosledno posnemanje Jezusa, namreč v njegovi svetosti, to je odnosu do nebeškega Očeta in do ljudi na zemlji. Tako je nujno tudi naše državljanstvo na istem mestu kakor Kristusovo, in naš Kralj na istem prestolu, na katerem sedi ta, ki mu je: »…dana vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Zato kristjan oblast na zemlji spoštuje in se ji podreja, razen v grehu, ne vmešava pa se v njeno delo in v njeno konstituiranje, saj je to stvar Boga, ki oblast daje komur hoče in kakor dolgo hoče. Koliko manj pa bi smelo kristjanu, če to res je, priti na misel, da bi se ubadal s tem, kdo naj bo za novega oblastnika postavljen v zemeljski državi, katere gost sam ni in nima tam nobene državljanske pravice, kakor seveda tudi ne dolžnosti! Tudi izgovori, da je kandidatka demokratske stranke v Ameriki privrženka »pravice« žensk, da dajo brez pravnih posledic usmrtiti svojega še nerojenega otroka, medtem ko kandidat republikanske stranke vztraja vsaj pri tem, da naj to ureja vsaka od zveznih držav zase, so tu brez pomena, saj menda ne bomo učili Boga, koga bi bilo primerno postaviti na najvišje oblastno mesto v Združenih državah Amerike. Medtem se je oglasila žena republikanskega kandidata, menda katoliško pobožna Slovenka, vneta papeževa častilka, ki je v svoji knjigi izpovedala, kako tudi sama zahteva uveljavitev »pravice« do morjenja še nerojenih, njen menda tako pravoveren krščanski soprog pa se glede tega še ni oglasil. Vsaj toliko vere naj bi vsak kristjan imel, da se ne bi bal za uspeh Boga pri uresničevanju svojega načrta s svetom, svojih prerokb, ki nam jih je dal razodeti po prerokih, če bi prišel na oblast kandidat, za katerega tako maloverni »kristjani« menijo, da bi mogel kakor koli ovirati izpolnitev tega, kar je v Božji volji predvideno in nam vsaj deloma v prerokbah napovedano! Božja stvar se bo v polnosti, brez najmanjšega ostanka ali napake uresničila, tudi če bi vsi prihodnji oblastniki v državah sveta bili ukrojeni bodisi po modelu Milana Kučana in Janeza Janše, če vzamem nam bližjo slovensko primerjavo, ali pa po modelu Donalda Trumpa in Kamale Harris, če si izposodim večjo, a vendar bolj oddaljeno ameriško primerjavo. Božji načrt s svetom in človeštvom ni zaradi kakršne koli sestave zemeljskih oblasti, z ničemer ogrožen ali oviran, zmanjšan ali pokvarjen!
Toliko o kristjanih in »kristjanih« na temo ameriških, in tudi sicer kakršnih koli volitev doma in po svetu. Kako pa je s temi, ki manj grešijo, saj kot brezbožni ne preklinjajo Boga, ker se v svojih načrtih in delih ne sklicujejo nanj in ne mažejo njegovega svetega imena? Ti bodo še naprej verjeli, da je subjekt in objekt vladanja ista oseba: ljudstvo. Dobro, kršenje pravil logičnega mišljenja v nobeni državi ni delikt, torej pustimo to pri miru. Ni pa narobe, če se vprašamo, kaj pravzaprav pomeni, če se ti tako močno ukvarjajo z vprašanjem, kdo bo na ameriških volitvah zmagal, kdo bo predsednik ali predsednica ZDA v naslednjih letih. Zakaj izpostavljam prav Ameriko in njene volitve? Kaj televizija in druga občila ne poročajo tudi o volitvah v drugih državah? Poročajo, ni dvoma. A ne na isti ravni in z enako intenzivnostjo in zaskrbljenostjo, kakor če gre za Ameriko. Kaj to pomeni? To ne more pomeniti nič drugega, kakor da vsi ti, ki tako gledajo, čutijo in so tako zavzeti za to ali ono stran, kandidatov na ameriških volitvah nimajo le za ameriška kandidata, ampak tudi za svoja. Vsakokratnega ameriškega predsednika, odslej morda tudi predsednico, čutijo tudi kot svojo najvišjo zemeljsko oblast. To pa nazadnje pomeni, da so vse države na svetu, katerih državljani tako gledajo in ravnajo, v resnici podrejene Ameriki, le sodobna, malo težje prepoznavna oblika ameriške kolonije ali celo le podkolonije, kakor je to na primeru EU, kjer je ta kot celota v resnici ameriška kolonija, njene posamezne države pa torej njene podkolonije. Ni mogoče logično govoriti o »suverenosti« lastne formalne države, obenem pa biti bolj zavzet za izid volitev v Ameriki, kakor pa za izid volitev v lastni državi!
Tu pa trčimo ob paradoks zemeljske »suverenosti«. Kakor je »demokracija« že nekajkrat v zgodovini trčila ob svoj paradoks, ko je demokratično izglasovala lastno ukinitev in uvedbo avtoritarnega ali tudi naravnost diktatorskega režima, kakor recimo Nemčija v letu 1933 ali Češkoslovaška v letu 1948, po svoje tudi Jugoslavija v letu 1945 – in se nam nekaj podobnega napoveduje tudi v ne tako daljni prihodnosti, vsekakor, ker v Božji besedi napovedano, pa se bo to po vsem svetu zgodilo v trenutku razodetja Antikrista, ki bo postal diktator ene same svetovne države – tako trčimo prej ali slej tudi ob paradoks državne »suverenosti«, kar se kaže tudi v spontanem in insceniranjem vedenju volivcev, kadar gre za še vedno prvo velesilo sveta, ki se ji očitno vendar podrejajo tudi njeni najbolj zakleti sovražniki. To vidimo tudi v rabi jezika. Enako zavzeto govorijo ameriško angleščino tako Izraelci, kakor tudi njihovi zakleti sovražniki na muslimanski, komunistični in liberalistični strani.
Ko to premišljam, ne obtožujem Amerike, sicer tudi nobene druge države ne obtožujem, saj nobena od njih ni moje kraljestvo; če se postavljam s Kristusom, potem tudi moje kraljestvo ne more biti od tega sveta. Gre le za to, da se naučim razbirati »znamenja časa« (Mt 16,3), iz katerih morem pravilno sklepati na neko čisto drugačno menjavo oblasti, kjer bo resnični Suveren (fr.: souverain; nlat.: superanus = najvišji), in to more biti samo Bog, »vladarja tega sveta« (Jn 12,31) izgnal iz sveta in ga obsodil, namreč hudiča. Kdor kogar koli ali kar koli na zemlji imenuje za »suverena«, govori o poganskem božanstvu, ki sicer tu ni delo človeških rok, vsekakor pa delo človekovega pokvarjenega srca. Pri volitvah za to zadnjo, a totalno spremembo oblasti na zemlji, je udeležen vsak človek, tu pa kristjan še prav posebej. Raje povejmo tako: samo ta, ki je oddal glas svojega srca za Kristusa kot svojega kralja, se upravičeno ima za kristjana. V tem velikem obzorju so tudi ameriške volitve še vedno v dimenziji najbližjega šahovskega kluba, ki mora izvoliti novi odbor, kakor zahteva zakon o društvih…
