Slovenci na predsedniških volitvah že dvaindvajset let izbirajo enako. Če bi imeli možnost izbrati še iste ljudi ali bolje kar istega človeka, bi bili najsrečnejši narod pod soncem. A k sreči podpornikom prvega nosilca te funkcije vsaj ni prišlo na misel, da bi popravili ustavo v Lukašenkovem duhu in kaj takega omogočili. Čeprav so snovalci najpomembnejšega dokumenta v državi očitno namerno pustili nekaj nejasnoti, kar se tiče tretjega (in nadaljnjih) mandatov enega človeka.
Skupni imenovalec
Za kaj več niti ni bilo prave potrebe. Slovenka in Slovenec sta vselej “zavohala” pravega naslednika predsednika “ljudskih src” in ga, kot nazadnje, povzdignila na prestol celo, če prej nista še nikoli slišala zanj. V tem smislu sta se izkazala za pravovernejša od pripadnikov stare elite, ki se je potihem verjetno že pripravljala na kohabitacijo z drugorodnim, a kljub vsemu obvladljivim in predvidljivim Lojzetom Peterletom. Vsi izbranci imajo (vsaj) en skupni imenovalec. Slovenskemu občestvu že s samo svojo pojavnostjo zagotavljajo, da bo kljub dramatičnemu vrtenju sveta okrog nas ostalo v bistvu vse enako. Prvi predsednik je imel nalogo premostiti strahove številnih državljanov pred nastankom nove države. V bistvu je tiste zares prelomne volitve dobil tudi zato, ker je sebe slikal kot nekakšnega borca za ohranitev Jugoslavije v tej ali oni obliki, svojega konkurenta pa kot njenega agresivnega rušitelja. Enako so z njegovim naslednikom na čelu Slovenci laže pogoltnili prehod v Evropsko unijo in Nato, čeprav vsaj nad drugim, če že ne nad prvo, niso bili posebej navdušeni. Ker kaj naj bi kleni Slovenec od Evrope že pametnega izvedel?
Na tokratnih volitvah je stiska še večja. Saj gre tako rekoč za sodbo o pravilnosti “slovenske poti”. In aktualni predsednik to dobro ve, zato Slovenki in Slovencu servira tisto, kar želita slišati. Nujne reforme podpira na moč selektivno in še v izbranih išče dlako v jajcu, da ne bi razjaril svojih privržencev in da po drugi strani ne bi čisto zapravil evropskega in svetovnega kredita, ki mu je pri Američanih zaradi političnega jurišništva v začetku leta že šel po zlu. V ozadju njegovih sporočil je seveda kronski poudarek: v bistvu bo še naprej vse, kot je bilo doslej. Iz težav se bomo s kozmetičnimi popravki izvlekli sami. S tem nadaljuje izročilo obeh svojih predhodnikov, ki sta slovenskemu človeku vseskozi dajala vedeti, da nikdar ni zašlo s prave poti. Na pravi poti je bilo vseskozi v Jugoslaviji in v samostojni Sloveniji, na pravi poti je bilo v socializmu in v tovariškem kapitalizmu. Še bolj v ozadju se je skrivala trditev, da je bilo na pravi poti (predvsem), ko se je v tistih težkih časih klalo med seboj. Predsednik je zamudil le malo priložnosti za podčrtanje te osupljive trditve.
Neprecenljivo
Seveda je vnovična Türkova zmaga v takih razmerah nekaj najbolj naravnega in ne bo predstavljala nacionalne katastrofe. Še toliko bolj, ker bo predsednik s svojo cikcakasto usmeritvijo, kar se reform tiče, na evropskem parketu precej izoliran in se bo moral tudi doma z izjemo metanja ideoloških pasjih bombic vsaj občasno vesti kot ovčka, da si povrne vsaj nekaj mednarodnega ugleda. Toda za simbolno higieno bi bila predsedniška sprememba z vsem, kar bi predstavljala, za Slovenijo velik korak. Škoda, da ga ta trenutek verjetno ni sposobna.
