Omerza o 13 bombnih atentatih Udbe na avstrijskem Koroškem

Publicist Igor Omerza je v Celovcu predstavil nemški prevod knjige Od Belce do Velikovca, v kateri med drugim z arhivskimi dokumenti osvetljuje ozadja bombnega atentata v Velikovcu leta 1979. Sedaj objavljeno gradivo dokazuje, da so avstrijske oblasti vedele za udbovsko poreklo atentatorja Luke Vidmarja, trdi Omerza. Veliko zanimanja je na predstavitvi knjige v celovškem deželnem arhivu vzbudil drugi del knjige o 13 bombnih atentatih na avstrijskem Koroškem v 70. letih preteklega stoletja, zlasti o velikovškem leta 1979.

V članku na spletni strani Demokracije lahko še preberete:

Nemški prevod knjige je precej obsežnejši od slovenskega izvirnika, saj je “precej gradiva v Arhivu Slovenije, povezanega z velikovško bombo, postalo dostopnega šele po izdaji knjige v slovenščini”. Na tej osnovi Omerza dokazuje, da so avstrijski zasliševalci atentatorja v Velikovcu Luke Vidmarja in avstrijska politična oblast natančno vedeli za Vidmarjevo udbovsko preteklost. “Zakaj takrat in tudi potem nikoli niso obvestili avstrijske javnosti, je še danes zanimivo in pomembno vprašanje,” meni Omerza.

Avtor tudi trdi, da iz objavljenega gradiva dokumentirano izhaja, da je šlo pri velikovški bombi za neposredno vpletenost jugoslovanskega in slovenskega režima. V nemški izdaji Omerza tudi prvič piše, “da je del skupine, ki je septembra 1979 organizirala in izvedla atentat v Celovcu – poimensko Janez Zemljarič, Stane Dovgan, Ivo Mrevlje in Luka Vidmar – že poprej sodelovala pri akciji ugrabitve srbskega poslovneža Bate Todorovića v severni Italiji februarja 1975”.

Kot je Omerza danes še razložil, je knjiga nastala predvsem kot odgovor in protest na državo odlikovanje, ki ga je predsednik države Danilo Türk podelil Tomažu Ertlu. “Velikovški atentat se je namreč zgodil prav pod njegovim poveljevanjem Udbe,” opozarja avtor. Ob tem dogaja, da se Türkovo ime v arhivih večkrat pojavlja v povezavi z velikovško bombo. Ne kot ime akterja, temveč kot ime predsednika komisije za manjšine pri SZDL, ki je bil “takrat o teh zadevah bolje obveščen kot skopo informirana in nalagana slovenska in jugoslovanska javnost«.