V svetu živali in rastlin poznamo bitja, ki se prisesajo na večje, močnejše bitje in živijo na njihov račun. V svetu ljudi tudi poznamo parazite. Parazit je tisti človek, ki živi na račun drugih in ničesar ne vrača skupnosti, pa tudi tisti, ki uživa nesorazmerno velike privilegije zaradi staža, službe ali funkcije, ki jo opravlja. Paraziti niso otroci, ki živijo na račun staršev ali pa bolni in ostareli.
Živeti na račun drugih in uživati vsemogoče privilegije je postal narodni šport. Pomislimo, koliko je društev, organizacij in zvez, ki imajo zaposleno množico ljudi in se napajajo izključno iz proračuna. Koliko je raznih inštitutov, svetovalcev in strokovnjakov, ki podpisujejo pogodbe izključno z državo, občinami in državnimi podjetji. Vsi našteti imajo nesorazmerno visoke plače, učinek njihove zaposlitve pa je enak mešanju megle. Parazit pa je tudi študent, ki je v resnici polno zaposlen pa ne študira in ne plačuje davkov in prispevkov. Prav tako so paraziti tudi koruzniki, ki se nočejo poročiti, da bi uživali ugodnosti pri vrtcih in davkih. Sam sem bil priča, ko je na UE novopečeni očka prijavljal dvomesečno hčerkico, mamica pa je »stanovala« daleč proč… Paraziti so tudi mnogi kulturni delavci, ki so kulturni le po imenu, njihova dela pa so bolj minljiva kakor milni mehurček.
Parazitstvo je v naši družbi splošno razširjeno saj je to metoda kupovanja lojalnosti (npr. borčevske penzije za nosilce, sinove, hčere in vnuke) ali molka (krivico »poplačamo« z denarjem) ali pa nakup volivcev (npr. izbrisani) ali pa je nagrada za preteklo delo (pomislite koliko bivših znanih politikov – predvsem “kontinuitetnih” – zdaj dela v neznanih organizacijah z dobro, kvazi državno plačo). Ko se tak odnos razširi kakor se je razširil pri nas in na splošno v socialistični Evropi, takrat je jasno, da ga ni denarja, ki bi lahko vse to vzdrževal.
Večina ljudi se zaveda in trpi ta pojav. Včasih so nevoščljivi, ker niso v tem sistemu paraziti, drugič besni, ker morajo vzdrževati dobro plačane »javne delavce« in ker se zavedajo, da paraziti vzpostavijo močno in trdno mrežo VIP (vez in poznanstev) s katerimi na kavicah sredi delovnega časa lobirajo za to in ono rešitev sebi prid, oz. za povečanje sredstev za njihove dejavnosti.
Če bi hoteli ta sistem ukiniti, bi bil politični škandal nevzdržen, saj bi mediji raztrgali Vlado, ki bi želela kaj takega – v korist vseh – izpeljati. Nihče nima več pregleda koliko denarja mečemo stran za razne humanitarne organizacije, društva in kulturnike. Nihče ne preverja ali so poročila, tako ali tako prenapihnjena, vsaj kolikor toliko resnična. Upam si trditi, da bi izginotje mnogih subjektov družba niti ne opazila.
Prvo pravilo, ki ga bo potrebno uveljaviti za vsa društva, organizacije in druge je, da morajo živeti od svoje članarine oz. od prostovoljnih darov donatorjev. Prav tako bi bilo potrebno uveljaviti in pregledati plače direktorjev javnih zavodov in podjetij, ki so na trgu naročnik (npr. komunala) ali pa nimajo kakšne posebne odgovornosti (npr. raznih paradržavnih inštitutov). Dobra plača ja, ne pa bogata plača s privilegiji!
Drugo pravilo, in tu naša država hudo greši, je pošten nadzor na prejemniki subvencij in sredstev iz razpisov. Že v Evropi vidimo kako se dogajajo množične malverzacije. Kaj šele pri nas, kjer smo vsi pri našem socialističnem koritu. Dobro bi bilo, da bi imeli močno in dobro organizirano inšpektorsko službo, kjer bi bile plače vezane na nagrado. Večjo ribo ujameš, več dobiš…
Ali smo sposobni narediti kaj od naštetega? Ne. Preveč je družinskih, prijateljskih, strankarskih in drugih VIP povezav in premalo je volje volivcev, da bi volili drugače. Še malo pa bomo šli spet na referendum in zdi se mi, da bom prvič glasoval skupaj z kontinuiteto. Zdi se mi, da je potrebno nekaj storiti in če bo šel ta zakon skozi, bodo drugi lažje napisali bolj pravičnega. Moral bom še prisluhniti raznim mnenjem, da bom dodelal svojo odločitev. Zavedam pa se, da tako ne more več naprej.
Preveč je parazitov in premalo takih, ki bi vse lahko plačali.
Foto: Wikipedija
