Epilog Mramorjeve davčne polomije je logičen: povsem je porušen socialni dialog, socialni sporazum je le še mrtva črka na papirju. Gospodarske zbornice in združenja delodajalcev nikdar niso bili tako složni. Ekonomsko socialni svet se je znašel pod bojkotom predstavnikov gospodarstva.
Davčne antireforme niti reforme ne bo. Vsaj za zdaj še ne. Ostajajo pa zelo grenak priokus, zelo slaba tolažba in veliko vprašanje. Grenak priokus, ker je ministrstvo za finance zelo podcenjujoče pojasnjevalo predlog ukrepov. Slaba tolažba zaradi tega, ker boljšega davčnega okolja še nekaj časa ne bo. Veliko vprašanje pa je, ali pri tako rokohitrsko predlagani in umaknjeni reformi morda ni šlo le za blef.
Minister Dušan Mramor je imel namreč analizo davčnih stopenj v primerjavi s tujino na mizi že konec aprila. S predlogom konkretnih ukrepov je čakal vse do novembra. Omejil pa je javno razpravo na zgolj nekaj dni. Ob koncu je še navrgel, da naj jo gospodarstvo sprejme ali pa jo bo umaknil. Kar je na koncu novembrske rokohitrske operacije tudi storil. Tako se resna reforma pač ne sprejema, ker vnaprej spodbuja nezaupanje. Zaupanje v ministrstvo za finance in njegova verodostojnost sta po tej epizodi najbrž najnižje doslej v zadnjem času. Razlogov za to je več.
1. Že omenjena časovnica potez ministrstva za finance, ki ni spoštljiva do ključnih deležnikov v socialnem dialogu, tudi do sindikatov, ne le do delodajakcev.
To je tako, kot bi profesor skrival gradivo pred študenti večino šolskega leta, ga potem v svežnju objavil in dal študentom nekaj dni časa za pripravo na izpit.
2. Ministrstvo za finance se je pri tem sklicevalo na javnofinančno konsolidacijo, češ da zato ni prostora za razbremenitev gospodarstva. Pred tem pa se je Vlada Republike Slovenije dogovorila s sindikati za 150 milijonov evrov večjo tekočo javno porabo.
To je tako, kot da bi starši dali enemu otroku pred očmi drugega otroka 150 evrov, drugemu pa bi rekli, da je v družinski blagajni zmanjkalo denarja za žepnino.
3. Ministrstvo za finance je trdilo, da so olajšave za investicije povsem brez učinka, prav tako, da olajšave za raziskave in razvoj nimajo takšnega učinka, kot trdi gospodarstvo. Kot da iz svojega kabineta ne bi videli, da v sodobnem svetu države na globalni ravni tekmujejo za investicije. Brez vlagateljev ni delovnih mest, zato jih države spodbujajo z olajšavami za reinvestiranje dobička. Najbolj nesmiselno pa je, da je bilo to storjeno prav v času, ko se gospodarski minister Zdravko Počivalšek pripravlja na promocijo Slovenije, saj pripravlja katalog za investitorje. Kako bi Počivalšek lahko pozdravil investitorje? “Dobrodošli v Sloveniji. Pravkar smo vam zmanjšali spodbude”?
To je iz zornega kota investitorja približno tako, kot če bi kot potrošnik na internetu iskal dobro ponudbo za počitnice, torej tiste z oznako “akcija” in popusti. Med iskanjem pa bi naletel na primer akcije, kjer bi bil popust prečrtan, zraven pa bi še vedno pisalo “akcija”. Bi investirali svoj denar v takšne počitnice?
4. Ministrstvo za finance se je pri argumentaciji v medijih sklicevalo na domače in mednarodne študije, a jih ni navedlo. Menda so jih objavili v petek. Ko je bil zadnji dan javne razprave.
To je tako, kot če bi prejeli izračun dohodnine brez obrazložitve. Slednjo bi vam pa poslali zadnji dan, ko imate še možnost za pritožbo. Pri čemer bi imeli pri dohodnini še srečo, da obrazložitev ni dolga. Študije in analize so pač malce daljše. Potrebujejo malce več časa za vpogled.
5. Ministrstvo za finance ni sledilo Aktu za mala podjetja, v katerem Evropska komisija opozarja zakonodajalca na posebno presojo zakonskih sprememb, ki bi prizadela mala podjetja. Naši izračuni so jasni. Znižanje olajšave za investicije v opremo in neopredmetena sredstva bi dodatno obremenilo 19.000 malih in srednjih podjetij.
To je tako, kot bi se odločili skočiti čez jarek, ne da bi preverili, kako širok in kako globok je.
6. Navsezadnje izračun prikaže, da bi znižanje olajšav dodatno obremenilo gospodarstvo za 70 milijonov evrov, po drugi strani pa bi razbremenitev nagrajevanja pomenila 30 milijonov več za zaposlene. Ne pa tudi za podjetja. A ob tem je treba poudariti, da se ohranja 4. dohodninski razred, ki je bil mišljen zgolj kot začasen in ki je vreden 32 milijonov evrov. Tudi za zaposlene je torej končni rezultat minus dva milijona, za državo plus dva milijona evrov. Ne drži torej teza ministrstva, da gre za “uravnotežen predlog”. Gre tudi vsebinsko za antireformo. Po davku na dodano vrednost za študentsko delo, koncesijah za vodo, podaljšanju višje stopnje DDV, višjih bruto minimalnih plačah z dodatki, davčnih blagajnah brez nižjih stopenj itn. je bila tudi ta poteza namenjena samo polnjenju proračuna.
To je tako, kot če bi dober matematik podcenjeval ostale, češ saj nihče ne zna tako dobro računati kot on.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
