Eden od vidikov, ki ga moramo začeti upoštevati, je ta, da je naša civilizacija brez smisla in ne-zavezniška, to je z močnim pomanjkanjem družbenega kapitala, opozarja Drago Ocvirk.
Kako gledate na zadnje dogodke v Parizu, ko so teroristi ubili več kot sto ljudi, še tristo pa jih ranili?
IS je razširila svoje dejavnosti tudi na Zahod. Zamenjala je Al Kaido. Pripadnost kalifatu se povsod v islamskem svetu krepi. To počnejo posamezniki, zato govorimo o radikalizaciji, kar pomeni, da posamezniki preidejo od recimo idejnega boja na področje oboroženega boja. To je zelo močan, sovražen odnos do vsega okolja, do vseh tistih, ki ne razmišljajo tako kot oni, ki ne delijo iste vizije sveta. Zato potem poskušajo uničiti vse drugačno.
Kako se je pojavil džihadizem?
V času propadanja turškega imperija se seveda pojavi politična misel, ki jo vodijo razni skrajneži, ki vidijo rešitev v islamu. Iz gibanja, da bo islam imel svojo državo, ustvaril svoj svet, je nastal islamizem, ki se je konec 20. stoletja sprevrgel v džihadizem. Ta pa pomeni, da bi z nasiljem radi vzpostavili ne le “nacionalno” državo po zahodnem modelu, ampak ustvarili svetovni kalifat. Ta naj bi pokrival vsa tista območja, ki so kdajkoli bila pod muslimansko vladavino. To sega do Koroške, malo v Italijo, Španijo, do Portugalske, vključena sta vsa Afrika in Bližnji vzhod.
Prek omrežij se ljudje, ki so tako ali drugače nezadovoljni s svojim položajem, pridružujejo IS, saj jim daje priložnost, da v življenju dobijo neki cilj, da vidijo, da se borijo za nekaj dobrega. Ker je to podprto z religijo, se pravi z drugim življenjem in nagrado na drugem svetu, so potem še bolj pripravljeni tudi sami sebe žrtvovati, če jim pri tem uspe s seboj potegniti v grob še mnogo drugih. Od tod ta skrajni radikalizem, ki zdaj razsaja.
Smo v vojni? Kakšna je narava delovanja Islamske države?
Zgodovinsko gledano je bil džihad voden po nekem vojnem pravu. Lahko ga je razglasil vladar in pravila, kako se džihad odvija, so bila dokaj jasna. Z islamizmom dobi džihad čisto nov pomen. Danes pomeni boj proti nevernikom, kjerkoli, kakorkoli, kdajkoli. To je novost, ki pa je seveda ne sprejemajo večinski muslimani in njihovi predstavniki. Zaradi tega tudi izrekajo fatve na račun islamistov in džihadistov, ker popolnoma sprevračajo klasični pomen ali recimo “pravoverni” pomen džihada in drugih verskih pojmov.
Katere so glavne razlike med oblikami islama?
Skozi zgodovino se pojavlja več oblik islama, več paradigem. V 19. stoletju se začenja tudi moderna paradigma, ki jo hočejo vpeljati v turškem cesarstvu. Ta naleti na strahoten upor. Vse to vrenje modernizacije, posodabljanje islama je pripeljalo do stanja, v katerem smo danes. Eni so za razsvetljenski islam, drugi so za prvotni islam – to so salafiti, na katere se navezujejo IS-ovci. Spet drugi so za tradicionalni islam, o tem na primer govorijo naši muslimani.
Dati na skupni imenovalec celoten islam oz. vse muslimane v smislu, da so ali teroristi ali angelčki, ne bo držalo. To je pač zelo razvejan religijski sistem, ki je sprožil civilizacijo. Ta ima podobne razvojne težave kot vsaka druga civilizacija. Zaradi sprememb, s katerimi se srečuje ves svet, je očitno islamska civilizacija v dodatnih težavah kot nekoč, zato ker nima svojega osrednjega političnega predstavnika.
Zahodna civilizacija ima močno ZDA in Evropo, hindujska ima močno indijsko državo, kitajsko nosi kitajska država. To so vse velesile. Tu je pa razdrobljen kup držav, ki so med seboj največkrat v sporu. Nimajo političnega vodje in nimajo verskega voditelja. Zato je islam strahovito razdeljen in neobvladljiv.
Kaj napada IS? Naš politični, naš verski sistem, naš način življenja?
Napada čisto vse. Mi smo neverniki in džihad je v njihovem razumevanju popolna vojna proti nevernikom. Treba je uničiti vse tisto, kar nevernikom omogoča, da živijo. To pomeni: treba je destabilizirati države, med ljudmi sejati paniko in atentati so zelo primeren način novega džihadističnega vojskovanja.
Kako se boriti proti radikalizmu?
Francozi so zdaj odgovorili s klasičnim intenziviranjem vojne, verjetno pa bo treba iti h koreninam. Posameznike v radikalizacijo vodi naš način življenja. Z globalizacijo se je globaliziral individualizem, osamitveni individualizem. Ljudje so zapadli v neko splošno relativnost. Ni smisla življenja. Ljudje v praznini ne morejo živeti. Na nič niso navezani, pripadnosti ni. Iščejo smisel življenja, za nekaj se je treba boriti, nekaj dobrega je treba delati. “Oni tam so zatirani, šel jim bom pomagat.” To je takoj smiselno.
Odziv na našo civilizacijo je po mojem mnenju radikalizacija. Če se mlad človek, ki ima visoke šole in je rasel na Zahodu, radikalizira, to pomeni, da tu ni bil ujet v mrežo smisla, ni bil ujet v družbena okolja, bil je brez socialne mreže, dobilo ga je medmrežje, ki mu je pomagalo, da se je spet omrežil. Da je dobil smisel, da je dobil prijatelje, da nekomu nekaj pomeni.
Seveda, postal je negativni junak. Tisti, ki se bori proti svojemu okolju. Ampak bolj ko se bori proti svojemu okolju, večjo čast, spoštovanje, priznanje ima znotraj svoje skupine. Vrhunec tega pa je, ko ga bo Alah priznal za svojega, ker se je razstrelil in pobil ne vem koliko nevernikov.
Moje prepričanje je, da je eden od vidikov, ki ga moramo začeti upoštevati, ta, da je naša civilizacija brez smisla in nezavezniška, tj. z močnim pomanjkanjem družbenega kapitala.
Lahko islam ponudi več?
Ljudje smo zelo prilagodljivi. Tisti, ki nam prinese neko, recimo, biološko in simbolno varnost, tistega se oklenemo. Biološka varnost pomeni, da jaz in moji živimo in preživimo. Simbolna varnost pa je to, da sem vključen v neko skupino, da sem spoznan, priznan, upoštevan – na ravni človekovega dostojanstva.
Drugi vidik simbolnega pa je, da sem vključen v neki velikanski svet smisla. Da je naš obstoj smiseln. Pripadniki tradicionalnega, večinskega islama, islama običajnih ljudi, ki morajo delati za svoj vsakdanji kruh, imajo še vedno močno podporo – po eni strani skupnosti, po drugi strani vere v Alaha, ki jim prinaša neke bonitete. Niso ne v družbenem in ne v smiselnem pomanjkanju. S tega vidika bo islam (in je že) za mnoge zanimiv.
Tu se bodo morali kristjani bolj vprašati, kaj v tej individualizirani in brezsmiselni “družbi”, masi posameznikov, lahko ponudijo v smislu biološkega in simbolnega preživetja ter vrednot. Ali pa bo nastala nova religija, new age je recimo že en tak poskus, je odziv na praznino, v kateri smo se znašli. Ali se bo krščanstvu uspelo toliko spremeniti, da bo globaliziranemu človeštvu ponudilo novo različico zanimivega krščanstva, ki bo omogočalo biološko in simbolno preživetje? Ali bo to islam ali kaj tretjega? Ali kakšna nova utopija ali ideologija?
Pogovarjala sta se Jan Tomše, Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
