Drugi Vatikanski koncil je veličastna zapuščina papeža Janeza XXIII., ki je nasledil zadnjega aristokratskega papeža Pija XII. Kot kardinal Agello Roncalli je bil za papeža izvoljen leta 1958 nepričakovano, saj je štel že 76 let. Vendar je imel za seboj zelo plodovito poslanstvo v službi Cerkve. Bil je diplomatski predstavnik Vatikana v Bolgariji,Turčiji, Grčiji (1934-44), Franciji (1944-53) in nato bil, tudi zaradi svoje dobrote, zelo priljubljeni beneški patriarh. Zanimivo je, da je komaj tri mesece po izvolitvi objavil sklic Vesoljnega cerkvenega Zbora, (Drugega Vatikanskega Koncila), ki je svoje veliko, lahko bi rekli, revolucionarno delo opravil v letih 1962-65. Koncil je vpeljal novo liturgijo v nacionalnih jezikih, odprl pot eukumenizmu, t.j. prizadevanju za zedinjenje krščanskih cerkva in nenazadnje, vpeljal je dialog s svetom, namesto prejšnjega monološkega pristopa. Papež zaključka koncila ni dočakal, saj je umrl že leta 1963 in je njegovo delo nadaljeval vsestranski in prav tako priljubljeni papež Janez Pavel VI.
Prvi in Drugi Vatikanski koncil
Pomena tega Drugega vatikanskega koncila ne moremo prav razumeti, če ga ne primerjamo s Prvim, za mnoge nekoliko spornim vatikanskim koncilom iz let 1869 – 70, ki je bil, zaradi zasedbe cerkvene države s strani italijanske vojske, nasilno prekinjen. Kljub temu so ostali za tem koncilom naslednji sklepi – dogme: da je Boga mogoče spoznati iz njegovega stvarstva s pomočjo razuma, da je papež vrhovni poglavar celotne Cerkve in da je ob uradnih predstavitvah odločitev glede vere in nravnosti nezmotljiv.
Posebnost Drugega Vatikanskega Koncila
Drugi Vatikanski koncil se tako že na prvi pogled močno razlikuje od prvega. Pomeni prilagajanje Cerkve novim razmeram, novemu času. Poleg zgodovinske zamenjave latinščine z nacionalnimi jeziki, sta nič manj pomembni zgoraj omenjeni dve temi koncila: eukumenizem in roka, iztegnjena k sodobnemu človeku.
Vpeljava narodnih jezikov v bogoslužje je odprla pot sodelovanju vernikov pri bogoslužju in odpravila prejšnjo odtujenost, ko so obredi potekali brez povezave med verniki in duhovnikom. (Po zaslugi svetih bratov Cirila in Metoda so bila v Sloveniji berila in evangeliji ter petje v narodnem jeziku).
Sklepi Drugega vatikanskega koncila so bili ob glasovanju sprejeti z navdušenjem. Močan nasprotnik ukinitve latinščine pri bogoslužju je bil znani škof Lefebre, ki se je pozneje s svojimi pristaši odcepil od Rima.
Razhajanja ob tolmačenju sklepov
V desetletjih po Koncilu je ob tolmačenju koncilskih dokumentov prišlo do kar resnih razhajanj. Ena stran, šteta kot konservativna, jih je razlagala v luči Prvega Vatikanskega koncila. Drugače misleči pa so videli v sklepih Drugega Koncila še močnejše približanje mišljenju sodobnega sveta. Med takimi so bili tudi nekateri teologi, nosilci koncilskih reform. Najbolj znamenit med njimi je bil pred dvema letoma umrli Edward Schillebeeckx. Poleg današnjega papeža Benedikta XVI. je bil na koncilu med najbolj aktivnimi teologi in je s svojo nizozemsko delegacijo uspel spremeniti marsikateri sklep.
Edward Schillebeeckx
Schillebeeckx je v tem času kot teolog na osnovi hermenevtike (razlaga besedil z upoštevanjem zgodovinskega ozadja njihovega nastanka) prišel do zaključka, da dosedanja razlaga zgodovinskih ih svetopisemskih besedil krščanstva ne utreza današnjim pogledom. Tako je npr. prišel do zaključka, da marsikaterega organizacijskega predpisa Cerkve ne smemo gledati kot nekaj nespremenljivega. Cerkev se ne sme zapirati s predpisi sama vase, ampak se mora opreti današnjemu človeku. To in še druga učenja so vzbudila pozornost Kongregacije za nauk vere in Schillebeeckx je moral nekajkrat na zagovor v Rim. Ni pa bil obsojen ali utišan.
Vsa ta Schillebeeckx-ova razmišljanja so pokazala, da je krščanstvo od vsega začetka sprejemalo postopke inkulturacije in je tako uspešno širilo evangelij. Naučiti vernike vsebino dogem je sicer bolj preprosto, kot dopovedati njihov pomen. Vendar današnji čas zahteva prav to. V tem je graditev prihodnjega človeštva. Tega se mora Cerkev lotiti za vsako ceno sama in ne te naloge prepustiti drugim. Zavedati se mora, da je bilo krščanstvo v svojem začetku nosilec največje revolucije v zgodovini človeštva. Borilo se je proti suženjstvu, sovraštvu, krivicam, za ljubezen razumevanje in spoštovanje zapovedi. Vse to pa dobiva v vsakem času novo podobo.
Foto: Wikipedia
