Avtor: bloger Doctor X.
1. Zavajanje: Družinski zakonik (DZ) ne omogoča posvojitev otrok v homoseksualne ali lezbične skupnosti.
Res je, da istospolni osebi otroka ne bi mogli posvojiti skupaj (1. odst. 217. čl). Vendar pa Družinski zakonik omogoča, da posvojen otrok vseeno pristane v istospolni skupnosti. Lahko ga namreč najprej posvoji ena oseba kot posameznik (če ni v istospolni zvezi ali če to prikrije; glej 3. odst. 217. čl.) kasneje (ko oblikuje ali razkrije istospolno skupnost) pa istega otroka posvoji še njen partner ali partnerica (glej 2. odst. 217. čl).
2. Zavajanje: Definicija družine je vključujoča.
Definicija družine ni vključujoča. Družinski zakonik iz pojma družine po eni strani izključuje starše, ki iz kakršnikoli razlogov s svojim otrokom ne živijo pod isto streho. Po drugi strani pa rekombinirane družine, v katerih skupaj bivajo eden od staršev s svojimi otroki ter novim partnerjem, ki ni otrokov starš, pojmuje kot enostarševske
družine. Novi partner starša z otrokom, četudi z njima živi, v normalnih okoliščinah namreč do otroka nima nobene pravice ali obveznosti. S takšno definicijo je otroku odvzet biološki starš, ki ne živi z njim, partner njegovega starša pa mu ni dan, čeprav živijo skupaj.
3. Neresnica: Družinski zakonik nikomur ničesar ne jemlje in krepi odgovorno starševstvo.
To ni res. Družinski zakonik institutu zakonske zveze na normativni ravni jemlje njegovo v veljavnem pravnem redu bistveno poslanstvo, t.j. odprtost za rojstvo otrok in usmerjenost v zasnovanje družine. Izenačuje pomen mame in očeta za rojstvo, razvoj in vzgojo otrok s pomenom dveh „mater“ ali dveh „očetov“, s čimer zanika, da je prav v sožitju različnosti obeh spolov prokreativni in s tem ohranitveni potencial vsake družbe in države. S tem Družinski zakonik ne izenačuje homoseksualnih skupnosti z zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnostjo, ampak obratno – zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost s homoseksualnimi skupnostmi. V paradigmi, kjer sta zakonska zveza in zunajzakonska skupnost pojmovani kot individualizirano heteroseksualno medsebojno razmerje, torej enako kot istospolna partnerstva, odrasli lahko svobodno oblikujejo in razdirajo partnerstva, od otrok pa se pričakuje, da se temu prilagajajo. Tak pristop ne krepi ampak ruši odgovorno starševstvo.
4. Neresnica: Družinski zakonik samo daje in zato v ničemer ne more biti problematičen.
Družinski zakonik daje, česar ne bi smel, ne daje pa tega, kar bi moral. Tako npr. partnerjema v istospolni skupnosti daje pravico, da svobodno odločata o rojstvu otrok, čeprav te svobode tudi povsem zdrava sama nista sposobna izvršiti brez pomoči tretjega. Po drugi strani pa v ničemer ne širi obsega konkretnih pravic otrok glede na obliko družine, v kateri živijo, prav tako tudi ne pravic in obveznosti staršev ali odraslih oseb, ki živijo z otrokom, pa niso njegovi biološki starši. Omenjeno dejstvo je problem, saj bi v primeru uveljavitve Družinski zakonik partner otrokovega starša, ki živi z otrokom, v odnosu do otroka ostal tako rekoč tujec, čeprav sta pravo oba člana iste družine. Do njega namreč ne bi imel praktično nobenih pravic in obveznosti, razen da otroka preživlja v primeru, da njegova oče in mati tega ne zmoreta. Vendar pa takšno stanje ni tako velik problem z vidika maloštevilnih otrok v istospolnih skupnostih, ampak z vidika več deset tisočih otrok, ki odraščajo v t.i. reorganiziranih oz. rekombiniranih družinah.
5. Zavajanje: Družinski zakonik je kompromis.
Prejšnja vlada in državni zbor sta Družinski zakonik sama oklicala za „kompromis“, čeprav ni bilo nobenih pogajanj ali usklajevanj v smeri dosege širšega soglasja o besedilu zakona. Obenem tudi ne predstavlja bistvene spremembe prvotnega Družinski zakonik, ampak po eni strani skuša ustvariti le videz večje družbene sprejemljivosti, po drugi strani pa zagotoviti pravno podlago za posredno dosego popolnoma enakih pravnih posledic, kot jih je vsebovalo prvotno besedilo predloga. Predlagatelj tako splošnega dela obrazložitve Družinski zakonik sploh ni spreminjal ali dopolnjeval.
6. Zavajanje: Družinski zakonik odpravlja obstoječo diskriminacijo in neskladnost s človekovimi pravicami.
Družinski zakonik je nastal je ob vsiljeni predpostavki, da je sedanja ureditev na splošno neustavna, češ da predstavlja diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti in da krši človekove pravice. To je ustavno sodišče s svojo odločbo z dne 8.12.2011 prepričljivo ovrglo. Sklenitev zakonske zveze ali oblikovanje zunajzakonski skupnosti nikakor ni pogojeno z osebno okoliščino heteroseksualne spolne usmerjenosti, ampak z dejstvom, da gre za dve osebi različnega spola, registracija istospolnega partnerstva pa z dejstvom, da gre za dve osebi istega spola. Takšna je ureditev je npr. v Švici in ZRN, kjer je ureditev ustavno sodišče že večkrat razglasilo za nedisrkriminatorno in
skladno z ustavo.
7. Zavajanje: Družinski zakonik ne omogoča porok istospolnih parov
Družinski zakonik sicer pozna štiri pravne izraze za življenjske skupnosti dveh oseb, ki pa se v smislu pravnih posledic neposredno ali posredno vsi referirajo na zakonsko zvezo; zunajzakonska skupnost in sklenjena partnerska skupnost neposredno, zunajpartnerska skupnost pa posredno preko reference na zunajzakonsko zvezo. Pri tem pa niti en področni zakon ne omenja nobene od dveh oblik istospolnih partnerstev, ki jih uvaja Družinski zakonik. Predpostavka torej je, da je v pravnem redu med zakonsko zvezo in istospolno partnersko skupnostjo enačaj. Zato je trditev, da Družinski zakonik ne omogoča istospolnih porok zavajajoča; omogoča jih, le poimenuje jih drugače.
8. Zavajanje: Glas proti na referendumu je glas proti pozitivnim rešitvam, ki jih Družinski zakonik prinaša.
Z zavrnitvijo Družinskega zakonika na referendumu lahko do sodobne ureditve družinskih razmerji pridemo istočasno ali celo prej, kot če bo Družinski zakonik sprejet. Četudi Družinski zakonik na referendumu ne bo zavrnjen, bo namreč lahko začel veljati šele eno leto po uveljavitvi. To pomeni, da je prav z zavrnitvijo Družinski zakonik in z ustreznimi popravki mogoče priti do vseh dobrih rešitev, ki jih zakonik ponuja, istočasno ali celo prej, kot če bo na referendumu potrjen. Glas ZA je torej glas za to, da se Družinski zakonik še več kot eno leto v praksi ne bo uporabljal, glas PROTI pa odpira možnost, da do rešitev pridemo prej. To je tudi eno od sporočil odločbe ustavnega sodišča.
9. Neresnica: Družinski zakonik sledi pravicam in najboljši koristi otroka.
Družinski zakonik ne sledi najboljši koristi otroka. Iz pojma ravnanje v otrokovo korist celo izključuje preudarek, da mora takšno ravnaje sprejemati in odobravati tudi širše okolje. Razlog je seveda v tem, da koristi otrok podreja samouresničitvi odraslih. S tem na normativni ravni zvišuje tveganja, da bi odrasli v prihodnje svojo svobodno voljo v še večji meri uveljavljali na račun otrokovih koristi. S tem Družinski zakonik prezre dejstvo, da predmet varstva v družinskih razmerjih v prvi vrsti niso odrasli, pač pa otroci. Lahko vzamemo primer otroka, ki živi z dvema očetoma ali mamama. Morda funkcionirajo kot družina, toda kdo bo prevzel odgovornost za odgovor na otrokovo
vprašanje, kje in kdo je njegova mama oz. oče. Kako se bo otrok soočal s problemom identitete? Ali oz. kako bodo v njegovo življenje vstopili biološki starši?
10. Zavajanje: Družinski zakonik sledi spremenjenim vrednotam v družbi.
Res je, da se vrednote v družbi spreminjajo, vendar Družinski zakonik temu ne sledi, ampak spremembo vrednot skuša spodbujati, in to v smer afirmacije interesov gejev in lezbijk na račun vrednot družne ter koristi otrok. To potrjuje tudi način nastanka Družinski zakonik; takrat vladajoča koalicija se je o vsebini usklajevala predvsem z
organizacijami homoseksualnih aktivistov, njihov angažma za podporo Družinski zakonik in interesov istospolno usmerjenih pa je tudi izdatno finančno podpirala.
