Žrtve morajo biti, ampak, kakor nekoč, imajo levičarji tudi danes v mislih druge. Kakor nekoč tudi danes nalagajo bremena, ki jih sami nočejo nositi, na druge. Drugi morajo potrpeti, drugi morajo umreti, drugi morajo plačati … Levičarji pa se borijo – kakor nekoč – za oblast, za vsako ceno.
Časi so izredni. Ves svet stoji in posveča vse svoje energije ustavljanju epidemije. Izrednost se kaže tudi v tem, da so nekatere običajne stvari postale nevarne, nedovoljene, preganjane. Vsi se sicer tolažimo in upamo, da ne bo vedno tako, ampak ta hip bi bilo »normalno obnašanje« največja norost, ki si jo lahko privoščimo. Noro bi bilo, da si organiziramo veliko rojstnodnevno praznovanje. Noro bi bilo, da bi se zbrali k slovesni velikonočni sv. maši. Noro bi bilo, da bi se nagnetli v Stožice in zapeli »bandiera rossa«. Noro bi bilo, da otroke spet pošljemo v šole. Našteval bi lahko še mnogo stvari, ki jih ta hip ne moremo in ne smemo početi.
Izredni časi zahtevajo njim primerno obnašanje
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Pacifizem je upravičen pred vojno, ko pa država vstopi v vojno (npr. ZDA 8. decembra 1941), pa je treba obnašanje uskladiti z realnostjo. Tedaj moramo vse moči posvetiti enemu samemu cilju: zmagi. Pacifizem v ZDA je utihnil isti hip, ko je država napovedala vojno agresorju. Podobno bi moralo biti tudi zdaj v času krize. In tudi je, povsod, razen v Sloveniji, ko se naši levičarji, t.j. tokratna opozicija, obnašajo »normalno«. Ironija pa je, da kar je pričakovano in prav v normalnih časih, postane nenormalno v izrednih časih.
Levičarska opozicija, ki jo ta hip sestavljajo politične stranke v parlamentu, levičarski mediji z RTVSLO na čelu, sindikati (tako pridno tiho v preteklih letih), državno plačani NVO sektor, kulturniki, ki ne marajo trga, ker nikoli tam nič ne prodajo, neznana množica, ki polni FB, Twitter ipd. medije s svojim defetizmom in »stroka«, ki podpira s svojimi »dr-ji« vsako izjavo, ki jo proizvedejo našteti, na poseben način pa se je zdaj v to skupino vključilo tudi samo US, ki s svojimi sodbami niža standarde pravne varnosti in ubija svoj lastni ugled, ko tepta samo sebe, se bliskovito izreka o stvareh »ki so že mimo« in dokazuje svojo politično servilnost levičarstvu.
Vsi, kakor lahko sklepamo, sestavljajo mogočno mrežo, ki simfonično deluje za en sam cilj: »vrnitev na oblast pa naj stane karkoli!«. Temu orkestru pravimo »UDBO-mafija« ali »strici iz ozadja«. Cilj je torej eden: čimprejšnja vrnitev na oblast, da bo državna kasa zopet odprta za nas. Sredstva: vsa, ki so na razpolago: laži, zavajanja, natolcevanja, širjenje slabe volje, podpihovanje nezadovoljstva in nepotrpežljivosti…
»Žrtve morajo biti!« so nesramno razglašali nekoč, tega se držijo tudi danes
Žrtve Ustavnega sodišča so pravni red in enakost pred zakonom, žrtve ”stroke” so mnenja, utemeljena na dejstvih, žrtve nevladnih organizacij so odnosi v družbi in njena podoba, žrtve sindikatov so delavci, žrtve kulturnikov je kultura, žrtev medijev je resnica …
Žrtve morajo biti, ampak, kakor nekoč, imajo levičarji tudi danes v mislih druge. Kakor nekoč tudi danes nalagajo bremena, ki jih sami nočejo nositi, na druge. Drugi morajo potrpeti, drugi morajo umreti, drugi morajo plačati … Mi (levičarji) pa se borimo – kakor nekoč – za oblast za vsako ceno. Da bomo potem živeli v ukradenih vilah pod ukradenimi slikami, sedeli na ukradenih stolih in direktorovali v ukradenih podjetjih. Kar so nekoč revolucionarji delali na krvav način, zdaj njihovi »bolj civilizirani« dediči delajo brez krvi, a enako uničevalno.
Nenormalnost normalnosti, ki se je ta hip gre levičarska srenja v Sloveniji, je zrela za psihiatrijo. Vendar je popolnoma razumljiva, ker jim brez državnega denarja, služb in privilegijev ni živeti. Razumem ljudi, ki so navajeni, da se jim za nič ni treba potruditi. Da ne prenesejo poštene tekme. Tudi sodelovanja z drugače mislečimi ne prenesejo, ker so prepričani, da drugi nimajo ne pameti, ne idej, ne sposobnosti. Tudi tega, da bi drugi smeli biti »prvi«, ne prenesejo. Razumem, ker je nekaj takega v vsakem človeku. Vendar poštenost terja, da se takemu mišljenju odpovemo in to tudi v praksi dokažemo.
Žal se pa prepogosto pokaže, da je levičarstvo skregano z zdravo pametjo, z razumom in naprednostjo.
Kdo pa nam je pridobil svobodo? Kdo nam je pridobil samostojnost? Kdo nam je pridobil demokracijo? Slovenska pomlad, ki ni »desna«, temveč pluralna in to levičarjem navkljub! Saj res, za vse to smo se borili proti KPS in njenim naslednicam, ki jim danes pravimo »levičarji«, zato Slovenija in vse, kar to pomeni »ni intimna opcija« teh ljudi.
Nenormalno je, da opozicija razglaša apokalipso
V tujini tožarijo, da pri nas vlada strahovlada, da se pritiska na neodvisnost medijev. Navajajo celo, da je čisto konkreten novinar preganjan, kar je seveda laž. Vsak idiot ve, da temu ni tako. Nenormalno je, da se gredo zdaj »nadzor nad porabo denarja«, ko je alternativa ali po pravilih javnega naročanja ali nič (mask in opreme, npr.). Nenormalno je, da se gredo preganjanje »depeš«, ki to niso, pa še vsebinsko so čisto resnične. Nenormalno je, da tega niso delali, ko je bil čas normalen in so bili na oblasti.
Užaljenost levičarjev, ker jih je njihov prvi igralec vrgel puško v koruzo, naj usmerijo proti temu koleriku in nesposobnežu. To je njihova notranja zadeva. Slovenska javnost pričakuje, da tvorno sodelujejo in ne trmarijo kot mali razvajenčki. Saj so brihtni in sposobni, zato pričakujemo, da sodelujejo pri reševanju krize. Pričakujemo tudi njihove pozitivne prispevke pri reševanju krize. Žal čakamo zaman, kakor je naš človek zaman čakal osvoboditve 1945 leta.
Pričakujemo tudi, da bodo levičarji nosili del bremena pri obnovi, da omejijo svoje zahteve po denarju za to in ono, kajti denarja ne bo dovolj za vse. Pričakujemo, da bodo normalni v normalnih časih in nenormalni v nenormalnih. Kajti kdor se normalno obnaša v nenormalnih časih, je nenormalen, kakor je nenormalen tisti, ki se v normalnih časih obnaša nenormalno. Pravimo, da so taki »moteni«, psihično moteni.
In spet, zakaj je tako? Ker imajo kompleks vsemogočnosti in so sveto prepričani v svojo vero, t.j. v levičarstvo. Pri nas so levičarji nenormalni tudi v tem, da so svojo ideologijo (spet ali pa še vedno?) spremenili v vero. Ker pa je to vera v »ta svet«, so njihova nebesa takrat, ko so na oblasti. V peklu pa so, ko niso na oblasti.
Obnašajmo se primerno času, v katerem živimo
Vklopimo razum, da bomo sposobni pravično porazdeliti bremena, ki jih bo vsem nam prinesla obnova. Ne dovolimo, da bi si kdo prisvojil status »meni pa ni treba«, kar je namen vsega hrupa, ki ga zganjajo levičarji. Oni nočejo nositi enakih bremen, kakor jih nosimo drugi. Okuženi so namreč z virusom »jaz sem več«, »zakaj pa misliš, da smo se borili«. Današnji levičarji so enaki onim, ki so sredi okupacije sprožili revolucijo. Zaradi njih so nam tisoče pobili okupatorji, potem pa so jih desettisoče pobili še borci z rdečo zvezdo. Zaradi njih smo izgubili vse svoje vodilne sloje, ki so jih zamenjali partijci brez izobrazbe in brez srčne kulture. Zaradi njih smo živeli v nesvobodi titoizma, v nekem socialističnem raju, iz katerega so mnogi pobegnili na svobodo. Zaradi njih zaostajamo za deželami, ki so bile bolj zatirane pod komunizmom. Zaradi njih smo razklani in razdeljeni.
Slovenci dobro sodelujemo drug z drugim, če se le odpovemo levičarstvu, ki izhaja iz revolucije, ki jo je sprožila in izvedla slovenska komunistična partija.
Kdor pa slavi njene zasluge, laži in pridobitve, ostaja nesposoben za delo za skupno dobro vseh, ki se kitimo z imenom Slovenec. Prav tako ostaja nesposoben dela za razvoj naše države in našega naroda. Ostaja vkopan na okopih preteklosti, zaostalosti, čeprav nenehoma govori o napredku in prihodnosti v večni obrambi svojih privilegijev.
Izbira je te dni spet bolj jasna
Ali ideali komunistične preteklosti ali rast iz tisočletne tradicije. Ali zaostalost rdeče zvezde ali svoboda demokratičnega pluralizma. Ali praznina OF ali polnost upora proti tiraniji rdeče zvezde. Ali internacionalizem ali narodnjaštvo v skupni Evropi. Ali suženjstvo ali svoboda.
Bodimo torej nenormalno normalni in se obnašajmo času primerno. Otresimo se vpliva levičarstva, ki ima samo en cilj. Za vsako ceno se želijo vrniti na oblast, da nas bodo lahko še naprej izkoriščali. Uprimo se levičarstvu in vsemu zlu, ki ga prinaša. Dajmo vsebino praznini 27. aprila. Naj si »praznik« zasluži svoje ime. Uprimo se okupatorju!
