Nedavni praznik apostola sv. Matija se zdi pripraven za razmislek o škofovski službi, tudi v Cerkvi na Slovenskem.
Prvič, da je nadomestila Juda, se je jeruzalemska Cerkev za izbiro novega apostola poslužila tako rekoč loterije, nekaj tako profanega kot je žreb. Bogoslužna pesem na ta dan sicer pravi: “a žreb je Sveti Duh ravnal”, to je prva Cerkev je bila polna zaupanja, da bo tudi tako posveten instrument izbire vodil Božji Duh. Kar pa nam lahko da misliti, da bi Sveti Duh lahko vodil tudi druge načine izbire škofov, ne samo Matijevega žreba ali tistega, ki se je v evropskem prostoru uveljavil pri nas. Skozi zgodovino se je Cerkev predvsem poskušala otepati vpliva posvetne oblasti pri imenovanju škofov, a pri tem sklepala in še sklepa (Kitajska in še kje) kompromise. Sveti Duh bi torej lahko vodil tudi manj tajinstvene načine izbire škofa. Da ne bo nesporazuma: ne želim strašiti s kakimi progresivnimi idejami o politični demokraciji (splošnih volitvah) škofov, četudi kaj takšnega ni bilo povsem tuje zgodnji Cerkvi. Sprašujem pa se, ali je sistem, v katerem škofa dejansko izbere cerkveni birokrat (četudi naslovni škof, torej nekakšen pastir brez črede), to je nuncij, še pravi za ta čas; še posebej, če krajevne Cerkve, kjer službuje, (še) ne razume dovolj, figurativno in dobesedno, jezikovno. Ponavljam: ne pravim, da bi morali imeti volitve in kampanjo. Bi pa morali veliko bolj v razločevanje duhov, kakšne škofe potrebujemo, pritegniti Božje ljudstvo, ne zgolj duhovnikov in morda peščico laikov. Ni dobro, če škofovska imenovanja presenečajo, ker je potem že po človeški plati težje vernikom, duhovnikom in novemu škofu samemu. Škofovska imenovanja je potrebno prevetriti, da bodo bolj odprta, da bo skozi njih bolj vel tudi verski čut vernikov. Še to: zelo pogrešam med škofi in duhovniki iskreno zanimanje, kaj si laiki mislijo o tem in onem; malce preveč je med kleriki samozadostnosti. (Seveda bi se dalo veliko napisati tudi o nadležnih in vsevednih laikih ki po župnijah grenijo življenje župnikom…)
Drugič, Nova zaveza veliko govori o apostolih (škofih) in diakonih. Službo duhovnika je Cerkev razvila kasneje; duhovniška služba izvira iz škofovske, škofje so nasledniki apostolov. Ta središčnost škofovske službe je tekom stoletij razvodenela, je pa dejansko eden ključnih temeljev Cerkve: brez apostolskega nasledstva ne bo ne posvečenih duhovnikov ne evharistije. A povprečen vernik škofa srečuje le pri birmah in pri kakšnih večjih dogodkih. Življenje Cerkve se vrti okrog župnika, škof pa – tako se zdi – je neke vrste cerkveni birokrat tam v Ljubljani, Kopru ali Celju. Škofovski službi je bilo na ta način – vsaj v izkušnji povprečnega vernika – odvzeto bistveno: pastirstvo. Če koga škofje pasejo, so to duhovniki, ki pa – roko na srce – po koncilu (in še bolj po Frančišku) želijo čim manj škofovega poseganja v njihov pašnik. Škofe je potrebno spet približati povprečnemu verniku. Pogosteje naj bi prihajali v župnije, nagovarjali vernike neposredno (ne samo dvakrat na leto s pismi); birokracijo naj prepustijo kuriji. Škofje so nadomestljivi v svoji birokratski funkciji, nenadomestljivi v svoji pastoralni, v svojem apostolstvu.
Tretjič, skrb nuncijev za izbiro škofov in skrb za formacijo duhovnikov sta sicer hvalevredni, vendar se zdi, da spet preveč zaupamo v človeško presojo in manj v Gospodovo. Če gledamo primer apostola Matije ali diakonov v prvi Cerkvi potem vidimo, da so prvi kristjani predvsem izbirali med osebami, ki so se že bile duhovno formirane. Cerkev jih je poklicala, niso se sami javili. Mi pa preveč želimo duhovnike oblikovati, preveč se zanašamo, da so ti fantje sami prepoznali klic, preveč jih vabimo, da bi se odločali za duhovni poklic. Seveda se formaciji duhovnikov in povabilu v duhovni poklic v sodobni družbi ne moremo izogniti, bilo bi tudi neodgovorno do Cerkve in Boga. Pa vendar se sprašujem, ali ne bi bilo pravilneje, da bi v bogoslovje (in druge duhovne poklice) sprejemali starejše, človeško in duhovno že oblikovane, zrele (zrelejše) moške, kot pa mlade fante, ki včasih (resnični ali domnevni) klic razumejo v preveč človeški, samovšečni maniri, kot vstopnico do lastnega zveličanja in kot dovolilnico, ki da njihovim lastnim prepričanjem, interpretacijam nauka in celo osebnostnim značilnostim dajejo tako rekoč posvečen značaj. Nekaj tega lahko vidimo zlasti pri najmlajših generacijah duhovnikov: samozavest (brez dvoma potrebna in koristna), a pogosto pretirana, brez prave pripravljenosti poglobiti se v druga mnenja, v izkušnje starejših, duhovnikov in vernikov. Da o opazkah na račun papeža Frančiška (karkoli si že o njem mislimo) niti ne govorimo.
Naj nam bosta sv. Matija in prva Cerkev navdih za razmislek tudi o vsem tem.
Matevž Sedej
