Pred nami je še zadnjih nekaj dni pred referendumom, kjer bomo glasovali PROTI zakonu, ki želi normalizirati ubijanje v slovenski družbi. V zadnjem mesecu smo bili priče mnogim iniciativam in množični mobilizaciji z namenom, da ubranimo nedotakljivost človekovega življenja na slovenskih tleh. Bili smo priče tudi skrb zbujajoči dinamiki, ki spremlja zakon, ki predvideva normalizacijo ubijanja v slovenski družbi. Med njimi lahko omenimo spotikanje pobudnikov zakona ob organizirano dejavnost Katoliške cerkve, ki v skladu s svojo moralno dolžnostjo mora aktivno delovati, da prepreči uveljavitev takšnega zakona. Kot je pojasnil dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, ta pravica Cerkve izhaja tudi iz Ustave Republike Slovenije, ki v 7. členu določa, da je »delovanje verskih skupnosti svobodno«, in v 41. členu, da je »verska svoboda zagotovljena«. Zakon o verski svobodi v 3. členu priznava tudi pravico do »javnega izražanja vere in prepričanja«.. Udarce je to pot absorbirala Katoliška cerkev, vendar miselnost pobudnikov zakona ogroža vsako versko skupnost oz. vsakogar, ki ne deli njihovega prepričanja. Sprejeti zakon namreč ne le, da zanika nedotakljivost človekovega življenja, ko normalizira ubijanje ljudi, ampak v postopku prisili zdravnike, da lažejo o vzroku smrti, institucije pa sili k izvajanju umorov in jim jemlje možnost institucionalnega ugovora vesti.
Umor, laž, prisila – to niso ideali, ki bi jih želeli postaviti v sredino slovenske družbe. Življenje, poštenost, skrb za bližnjega – te želimo za temelje v pravni ureditvi slovenskega naroda.
Pred nami je priložnost in dolžnost, da obnovimo zavezanost varovanju življenja vsakega človeka – zlasti najbolj ranljivih – in zakon odločno zavrnemo na referendumu. Vabimo vsakogar, da se 23. novembra 2025 udeleži referenduma in glasuje PROTI zakonu. K temu povabimo še znance in prijatelje in jim po svojih močeh morda tudi pomagamo izpolniti državljansko in moralno dolžnost.
Človeško življenje naj ostane nedotakljivo. Bodimo pa vedno pozorni na potrebe in stisko bližnjih. Bodimo jim blizu in njihov glas. Zanje iščimo tudi sistemske rešitve, ki bodo reševale potrebe bližnjih, njihovo stisko pa učinkovito odpravile.
Zavod za pravico do življenja, ŽIV!M,
Odlično napisano in z vsemi razlogi proti uveljavitvi zakona se strinjam. Dodal bi še nekaj malega svojih razlogov, ki sem jih sicer poslal že 9. 11. na uredništvo tega portala. Daleč najmočnejši razlog proti zakonu je peta božja zapoved.
Problemi organiziranega zastrupljanja bolnikov
Koalicijski poslanci so 18. julija 2025 sprejeli ZPPKŽ, kar pomeni Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Potrebnost takega zakona je nerazumljiva, kajti ljudje potrebujemo sočutje in razumevanje ter zdravljenje v primeru bolezni, pomoč pri prostovoljnem končanju življenja pa je nekaj nasprotnega. Čeprav so težave že pri samem imenu zakona, je smiselno, da se našteje probleme ZPPKŽ.
1. problem: Drugi odstavek 1. člena trdi, da je namen ZPPKŽ pacientu, ki doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja in ki je po presoji zdravnika posledica njegove hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katere zdravljenje je izčrpano in ki ne daje utemeljenega pričakovanja za ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja, omogočiti dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt.
Razlog: Neboleče smrti pri zastrupitvi ni. Nekateri ljudje umirajo tudi en dan.
2. problem: Deveta točka 2. člena opredeljuje neznosno trpljenje z besedami: “… stanje brez možnosti za izboljšanje, ko pacient prenaša hude in intenzivne fizične bolečine, izjemno težko psihološko stisko ali oboje. To stanje, ki hkrati bistveno zmanjšuje kakovost pacientovega življenja, je posledica njegove hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja”.
Razlog: Mnogo ljudi živi s hudo neozdravljivo boleznijo brez možnosti za izboljšanje mnogo desetletji. Še več ljudi pa je doživelo težko psihološko stisko. To pomeni, da je množica ljudi po ZPPKŽ primerna za zastrupitev.
3. problem: Deseta točka 2. člena opredeljuje pacienta kot uporabnika zdravstvenih storitev ne glede na zdravstveno stanje.
Razlog: Ta odstavek še podkrepi 2. problem, saj lahko vsak pacient, tj. skoraj vsak polnoleten človek, po tem zakonu zaprosi za strup.
4. problem: Četrti odstavek 3. člena: “Načelo varstva največje zdravstvene koristi za pacienta, ki doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, pomeni pacientu omogočiti dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt brez napak in zlorab.”
Razlog: Zastrupitev naj bi bila po tem zakonu varstvo največje zdravstvene koristi. A je to res? Zakon namreč prezre dejstvo, da obstajajo za lajšanje bolečin vedno bolj učinkovita sredstva. Ni mi jasno, kaj naj bi bila smrt brez napak. A je smrt z napako to, da nekateri pacienti zastrupitev celo preživijo? Sicer pa je največji problem tega besedila zavajanje, da naj bi šlo pri tovrstni zastrupitvi brez zlorab.
5. problem: Šesti odstavek 3. člena: “Razmerje med pacientom, zdravnikom in drugimi osebami, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, temelji na vzajemnosti in medsebojnem zaupanju.”
Razlog: Veliko lepih besed ne spremeni dejstev. T.i. pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) ne more temeljiti na zaupanju. Zaupanje je lahko le rezultat sočutja in razumevanja. PPKŽ nasilno prekinja vsake odnose, saj po smrti ne more biti več nobenega sočutja in s tem zaupanja.
6. problem: Sedmi odstavek 3. člena: “… je postopke uveljavljanja pravice do PPKŽ treba izvajati brez nepotrebnega odlašanja .. Pacientu je treba dati dovolj časa, da lahko sprejme informirano odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ, ki odraža njegovo resnično voljo.”
Razlog: Zakon tukaj slabo združuje nasprotni zahtevi – nepotrebno odlašanje in dovolj časa za odločitev. A kdo ve, kaj pomeni sprejeti informirano odločitev o uveljavljanju pravice do PPKŽ? Zakaj v zakonu niso napisali tako, da bi vsi razumeli: “Pacientu je treba dati dovolj časa, da se odloči za zastrupitev”?
7. problem: Osmi odstavek 3. člena: “Načelo skrbnega ravnanja pomeni, da morajo osebe, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, biti vseskozi pozorne na vsakršno možnost napake, preslepitve, prisile ali zlorabe in o obstoju teh nepravilnosti nemudoma seznaniti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti in Komisijo za PPKŽ.”
Razlog: Kdo zmore nadzorovati Komisijo za PPKŽ? A se bo zaradi “napak” pritožil umrli pacient? Se bo morebiti ovadil sam rabelj, ki je zvesto poslušen Komisiji za PPKŽ?
8. problem: Deveti odstavek 3. člena: “Načelo jasnosti in transparentnosti pomeni, da mora komunikacija med vsemi osebami, ki sodelujejo v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ, potekati na način, da se prepreči vsakršno možnost napake, preslepitve, prisile ali zlorabe v zvezi z uveljavljanjem pravice do PPKŽ …”
Razlog: To so le lepe besede, ki malo pomenijo. Med somišljeniki, kjer se ve, kdo je zgoraj in kdo je spodaj, so možnosti za zlorabe velike še posebej, če niso natančno opredeljene.
9. problem: Drugi odstavek 4. člena: “Lečeči zdravnik ali drugi zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec o ugovoru vesti obvesti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca ali zdravstvenega sodelavca.”
Razlog: V čem je boljši nadomestni zdravnik ali drugi zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec? Še zdravnikom ni povsem jasno, kako strup deluje, zdravstvenim delavcem ali zdravstvenim sodelavcem pa še toliko manj. A se sploh pozna točno sestavo strupa? Nihče, ki ne pozna strupa, načeloma ni sposoben pacientu razložiti, kako bo umrl. To besedilo zakona kaže na potrebo, da bo v vodstvih zdravstvene dejavnosti več “nečednih poslov”, za katere so “bolj primerni” zdravniki, ki niso rahločutni, kot pa zdravniki, ki uveljavljajo ugovor vesti. Zdravniki, ki uveljavljajo ugovor vesti, so razmišljujoči zdravniki. Zato se z ZPPKŽ uvaja neko negativno selekcijo, zaradi katere bo obstajala tendenca, da vestni zdravniki odidejo v tujino.
10. problem: Tretji odstavek 4. člena: “Če lečeči zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, deluje pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, pri katerem ni moč zagotoviti nadomestnega zdravnika, o ugovoru vesti izvajalec zdravstvene dejavnosti obvesti Komisijo za PPKŽ, ki zagotovi sodelovanje nadomestnega zdravnika.”
Razlog je isti kot pri 9. problemu.
11. problem: Šesti odstavek 4. člena: “Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti, ne more biti imenovan za člana Komisije za PPKŽ ali določen za neodvisnega zdravnika ali psihiatra po tem zakonu ali kako drugače sodelovati v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ.”
Razlog: Ta člen zmanjšuje objektivnost izvajanja zakona.
12. problem: Deveti odstavek 4. člena: “V postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ ne sme sodelovati zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec, ki je bližnja oseba pacienta.”
Razlog: Bližnja oseba lahko doprinese večje odstopanje pri odločitvah, toda močne osebe se resnice ne bojijo. A se s tem odstavkom ščiti strahopetce v Komisiji za PPKŽ?
13. problem: Tretji odstavek 5. člena: “Pravica do PPKŽ je v celoti krita iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in se uresničuje znotraj mreže javne zdravstvene službe.”
Razlog: Zastrupitev ni nobena zdravstvena storitev. Zakaj bi jaz moral plačevati za zastrupitev, če se z njo ne strinjam? A obvezno zdravstveno zavarovanje krije tudi stroške pogreba?
14. problem: Drugi odstavek 6. člena: “Pravice do PPKŽ ni moč uveljavljati na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz duševne bolezni.”
Razlog: Na Ustavnem sodišču že razmišljajo, kdaj bodo to besedilo črtali.
15. problem: Prvi odstavek 7. člena: “Postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ se prične z ustno napovedjo zahtevka za uveljavljanje pravice do PPKŽ (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za PPKŽ), ki ga mora lečeči zdravnik nemudoma zapisati v zdravstveno dokumentacijo. … Če pacient ne zna ali ne more pisati, mora biti to v zdravstveni dokumentaciji zapisano. V tem primeru pacient na zapis svoje ustne napovedi zahtevka za PPKŽ v zdravstveni dokumentaciji doda svoj ročni znak.”
Razlog: “Ročni znak” je lahko karkoli, zato ta člen podpira možnosti za zlorabe. Poleg tega se starejše ljudi marsikdaj lahko prepriča v marsikaj.
16. problem: Četrti odstavek 7. člena: “Lečeči zdravnik pacienta na jasen in razumljiv način ter celovito in popolno seznani … z … možnimi nezaželenimi stranskimi učinki učinkovine za PPKŽ in podpornih zdravil …”
Razlog: Ta odstavek je smiseln, toda problem je v kontroli. Kdo bo sprožil kazenske postopke, če lečeči zdravnik ne bo seznanil pacienta s pričakovanim potekom umiranja zaradi zastrupitve? Bo to storil umrli pacient? Sicer pa nikomur ni točno jasno, kaj se bo dogajalo po zastrupitvi. Bodo zdravniki imeli neko posebno šolanje? Ta člen se ne bo izvajal.
17. problem: Peti odstavek 7. člena: “Lečeči zdravnik mora … preveriti, ali je pacient svojo odločitev o napovedi zahtevka za PPKŽ sprejel po lastni volji, brez kakršnekoli preslepitve, sile, grožnje ali drugih oblik prisile, in sicer tako, da opravi pogovore z drugimi zdravstvenimi delavci ali sodelavci in z drugimi osebami, ki jih je izbral pacient, oziroma osebo, ki jo pacient pooblašča za podajanje informacij …”
Razlog: Tudi ta odstavek je le navidezno smiseln, kajti problem je v kontroli. Kdo bo sprožil kazenske postopke, če bo sam lečeči zdravnik kršil ta člen? Bo to storil umrli pacient? A so koalicijski poslanci tako naivni, da pričakujejo, da bo pacient izbral prave ljudi, ki mu bodo razložili bližajočo se grozljivko.
18. problem: Osmi odstavek 7. člena: “Zdravnik ali drug zdravstveni delavec ali sodelavec pacienta ne sme spodbujati k uveljavljanju pravice do PPKŽ. Napoved zahtevka za PPKŽ mora pacient podati resnično, izrecno, nedvoumno in nepogojno.”
Razlog je v bistvu isti kot pri 17. problemu. Kdo bo sprožil kazenske postopke, če pride do kršitve tega člena? A se bo postopke snemalo kot neko dokazno gradivo?
19. problem: Prvi odstavek 8. člena: “Če pacient tudi po drugem pogovoru iz 7. člena tega zakona vztraja pri napovedanem zahtevku za PPKŽ, poda vlogo na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister) in ki obsega zahtevek za PPKŽ, informirano odločitev iz 10. člena tega zakona ter mnenje lečečega zdravnika iz 9. člena tega zakona.”
Razlog: Zaradi velikega števila problemov ZPPKŽ sklepam, da bo tudi omenjeni obrazec za vlogo problematičen.
20. problem: Četrti odstavek 8. člena: “Sodelovanje notarja v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ krije obvezno zdravstveno zavarovanje.”
Razlog: Zakaj bi zavarovanci morali plačevati neke formalnosti, ki nič ne prispevajo k zdravju, pač pa k smrti?
21. problem: Prvi odstavek 11. člena: “Po prejemu popolne vloge za uveljavljanje pravice do PPKŽ Komisija za PPKŽ v treh delovnih dneh določi neodvisnega zdravnika, strokovnjaka za področje, ki obravnava zdravstveno stanje iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona, na katerem temelji pacientova vloga za uveljavljanje pravice do PPKŽ. Lečeči zdravnik ne sme imeti vpliva na izbor neodvisnega zdravnika.”
Razlog: “Neodvisni zdravnik”, strokovnjak za področje, bo istega kova kot člani Komisije za PPKŽ, zato ne bo prav nič neodvisen. Ne sme uveljavljati ugovora vesti, kot piše v drugem odstavku 11. člena.
22. problem: Tretji odstavek 11. člena: “Obravnava zdravstvenega stanja iz prvega odstavka tega člena se šteje za zaključeno, ko neodvisni zdravnik brez navzočnosti lečečega zdravnika opravi pregled pacienta in preuči njegovo zdravstveno dokumentacijo …”
Razlog: Tukaj se spet uporablja zavajajoč termin “neodvisni zdravnik”.
22. problem: Drugi odstavek 12. člena: “Za psihiatra je v skladu s tem zakonom lahko imenovan zdravnik z vsaj desetletnimi kliničnimi izkušnjami, ki ne uveljavlja ugovora vesti. …”
Razlog: Tukaj se spet smatra, da so vestni ljudje, ki podajo ugovor vesti, manj primerni za odločanje o življenju in smrti.
23. problem: Tretji odstavek 12. člena: “Obravnava psihičnega stanja pacienta se šteje za zaključeno, ko psihiater …”
Razlog: Samo enkratni pregled?
24. problem: Šesti odstavek 13. člena: “Če Komisija za PPKŽ ugodi pacientovi vlogi za uveljavljanje pravice do PPKŽ, se mora lečeči zdravnik s pacientom pogovoriti o izvedbi postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ in ga jasno seznaniti z njegovo pravico, da lahko od postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ kadarkoli odstopi.”
Razlog: Spet neka naloga za delavce v zdravstvu. Kaj pa če te svoje naloge na bodo opravil? Kdo jih bo kaznoval?
25. problem: Drugi odstavek 14. člena: “Postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ se prekine zaradi pacientove nezmožnosti sodelovanja …”
Razlog: To besedilo kaže, da koalicijskim poslancem niti ne gre za najbolj bolne. Na Ustavnem sodišču že razmišljajo, kdaj bodo to besedilo črtali.
26. problem: Drugi odstavek 14. člena: “… pacient na zapis svojega ustnega predloga za nadaljevanje postopka v zdravstveni dokumentaciji doda svoj ročni znak.”
Razlog: “Ročni znak” je lahko karkoli. Odpira se veliko možnosti za zlorabe.
27. problem: Drugi odstavek 17. člena: “Vnos v telo se izvede s samostojnim zaužitjem ali drugim primernim načinom vnosa, pri katerem z medicinskim ali drugim pripomočkom, ki omogoča vnos, upravlja pacient sam.”
Razlog: A je dovolj, da rabelj vse pripravi, pacient pa samo pritisne na gumb? Kdo bo odgovarjal za smrt, če na sprožilec vnosa prileti muha?
28. problem: Prvi odstavek 19. člena: “PPKŽ se izvede na pacientovem domu ali drugem primernem kraju, ki ga izbere pacient, npr. v bolnišnici.”
Razlog: To besedilo kaže, da koalicijski poslanci ne vedo, da je bolnišnica namenjena za zdravljenje, ne pa za samomore. A je sploh kateri kraj primeren za samomore?
29. problem: Drugi odstavek 19. člena: “Lastnik ali imetnik nepremičnine, v kateri pacient prebiva, ne more prepovedati izvedbe PPKŽ v svojih prostorih.”
Razlog: Očitno je, da koalicijski poslanci ne vedo, kaj je lastnina.
30. problem: Četrti odstavek 19. člena: “Pred izvedbo PPKŽ se lečeči zdravnik o podrobnostih izvedbe posvetuje z zdravstvenimi delavci in sodelavci, ki so vključeni v zdravstveno obravnavo pacienta, in, če pacient s tem soglaša, tudi z njegovimi bližnjimi osebami.”
Razlog: Bližnje osebe bi lahko odločilno vplivale na potek dogodkov – tudi v pacientovo resnično dobro. Če pa tega ne bi storile, niso bližnje osebe.
31. problem: Prvi odstavek 20. člena: “Pred izvedbo PPKŽ morata lečeči zdravnik in diplomirana medicinska sestra vprašati pacienta, ali pri njej vztraja, kar se nemudoma zapiše v zdravstveno dokumentacijo. Pacient svojo izjavo, da vztraja pri izvedbi PPKŽ, poda ustno, kar mora lečeči zdravnik nemudoma zapisati v zdravstveno dokumentacijo. Pacient na zapis svoje izjave v zdravstveni dokumentaciji doda svoj podpis. Če pacient ne zna ali ne more pisati, mora biti to v zdravstveni dokumentaciji zapisano. V tem primeru pacient poda izjavo, da vztraja pri PPKŽ ustno in na zapis njegove ustne izjave v zdravstveni dokumentaciji doda svoj ročni znak.”
Razlog: Spet je tukaj termin “ročni znak”. A so koalicijski poslanci tako naivni in/ali je njihov namen, da odprejo na široko vrata možnim zlorabam? Že pri zahtevku za PPKŽ podpis ni bil nujno potreben. Slišali smo lahko, da ima ta zakon mnogo varovalk. Da, ima jih, toda te varovalke so ničvredne, saj do uboja lahko pride brez podpisa. Če so koalicijski poslanci res naivni, naj vedo, da je ročni znak ne samo karkoli ampak tudi od kogarkoli.
32. problem: Četrti odstavek 20. člena: “Če pacient ob času, določenem za izvedbo PPKŽ, v postopku ne more aktivno sodelovati, se postopek uveljavljanja pravice do PPKŽ prekine. …”
Razlog: To besedilo spet kaže, da koalicijskim poslancem niti ne gre za bolečine najbolj bolnih. Na Ustavnem sodišču že veselo razmišljajo, kdaj bodo tudi to besedilo črtali.
33. problem: Šesti odstavek 20. člena: “Ko lečeči zdravnik ugotovi smrt, o tem obvesti mrliškega preglednika … kljub temu pa ta ne sme biti navzoč pri tem postopku.”
Razlog: Ena priča manj, ki bi lahko obremenila rablja. Če sta pri pacientu samo dva človeka, je to odločno premalo.
34. problem: Drugi odstavek 21. člena: “Za potrebe zdravniškega potrdila o smrti in poročila o vzroku smrti se pacientova smrt, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, ne upošteva kot neposredni vzrok smrti. Kot neposredni vzrok smrti se šteje huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona.
Razlog: Zakaj se potem sploh potrebuje mrliškega preglednika, če mora lagati?
35. problem: Tretji odstavek 21. člena: “Smrt, ki je nastopila kot posledica izvedbe PPKŽ, se ne šteje za nasilno smrt.”
Razlog: Še neka laž.
36. problem: Prvi odstavek 24. člena: “Za odločanje o pravici do PPKŽ in za izvajanje drugih nalog v zvezi z izvajanjem tega zakona se pri ministrstvu, pristojnem za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvu), ustanovi Komisija za PPKŽ.”
Razlog: Neka dodatna naloga za zdravstvo. Problem pa je, ker ta naloga sploh ne sodi na področje zdravljenja.
37. problem: Osmi odstavek 24. člena: “Komisija za PPKŽ vodi register o PPKŽ … Register vsebuje podatke o vlogah za uveljavljanje pravice do PPKŽ, … nepravilnostih v posameznem postopku in druge podatke …”
Razlog: Zakaj ni jasno napisano, da Komisija za PPKŽ vodi tudi podatke o zlorabah.
38. problem: Prvi odstavek 26. člena: “Z zavarovalno pogodbo za primer smrti je ne glede na 973. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631) zajeta tudi smrt, ki nastopi kot posledica izvedenega postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, neodvisno od tega, koliko časa je minilo med sklenitvijo pogodbe in izvedbo tega postopka.”
Razlog: To je močno vabilo za zlorabe, ki je v tretjem odstavku tega člena še nedvoumno izraženo: “V zvezi z drugimi pogodbami, kjer je njihova uresničitev lahko odvisna od vzroka smrti pogodbene stranke, se smrt pacienta, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do PPKŽ, ne upošteva kot neposredni vzrok smrti. Kot neposredni vzrok smrti se šteje huda neozdravljiva bolezen ali druga huda trajna okvara zdravja iz 1. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona.” Če so koalicijski poslanci res naivni, je tukaj jedrnata razlaga: “Zavarujem, ubijem, zaslužim”.
39. problem: 27. člen: “Nadzor nad izvajanjem tega zakona opravlja inšpekcija, pristojna za zdravje, ki je tudi prekrškovni organ po tem zakonu.”
Razlog: A za inšpekcijo ni nobene zahteve o ignoriranju vesti? Ne, nobene potrebe ni po tem, temveč po kamuflaži, kajti nobenega obremenilnega dokumenta za storilce »prekrškov« inšpektor v principu ne bo mogel niti pridobiti.
40. problem: 28. člen: “(prekrški) … Z globo od 500 do 5.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki sodeluje v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ …Z globo od 400 do 2.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost in sodeluje v postopkih uveljavljanja pravice do PPKŽ. … Z globo od 100 do 1.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba pravne osebe.”
Razlog: Samo prekrški, za katere veljajo smešno nizke kazni?! A koalicijski poslanci ne vedo, da gre pri PPKŽ za vprašanje smrti. ZPPKŽ sploh ne predvideva kaznivih dejanj. Če voznik na območju, kjer je najvišja dovoljena hitrost 30 km/h, vozi 60 km/h, plača 1200 EUR in še izgubi vozniško dovoljenje, čeprav nikogar ne ubije.
Za zaključek lahko navedem še tri probleme. Prvi problem se nanaša na Hipokratovo prisego, ki vključuje varovanje življenja od spočetja do naravne smrti. Zdravnik, ki se ne drži svoje prostovoljne prisege, mora resno razmisliti o svoji licenci.
Drugi problem se nanaša na obravnavo pacientov, ki si ne želijo zastrupitve. Ne morem si predstavljati, da bi “neodvisni zdravnik” pacienta, ki si ne želi strupa, a je v podobnem zdravstvenem stanju kot nek njegov zaradi PPKŽ umrli pacient, obravnaval s polno odgovornostjo.
Tretji problem pa se nanaša na (ne)kaznovalno politiko. Po črki zakona za nobeno nepravilnost nihče ne more biti kaznovan. Globe so namreč navedene v eurih namesto v evrih. V Sloveniji je uradna valuta evro, zato se sprašujem, ali so koalicijski poslanci polpismeni ali je opustitev zagroženih glob in kazni v ZPPKŽ posledica neke potrebe. Pa še to. 8. točka prvega odstavka 28. člena sicer predvideva globo, če z vnosom učinkovine za PPK ne upravlja pacient sam, toda ta kratica v zakonu sploh ni opredeljena in ustrezno besedilo v oklepaju na koncu vrstice te točke lahko pomeni marsikaj. Zato zdravnik, ki izvrši evtanazijo, niti ne more biti kaznovan. Evtanazija pa je v nasprotju s 17. členom Ustave RS, ki trdi, da je človekovo življenje nedotakljivo. Kje je predsednik, ki je prisegel, da bo spoštoval ustavni red? Zakaj ni nič ukrenila predsednica?
Ko se tako prepiramo o Zakonu o evtanaziji, za ali proti, se čedalje jasneje izrisuje slika, da je kultura levičarjev kultura smrti, ne življenja. Borijo se za splav, za evtanazijo, torej za smrt, so proti prizadevanju za povečanje rojstev, kvečjemu še za uvoz migrantov.
Tak režim vsako državo vodi v propad in ne samo državo, celotno civilizacijo.