V velikem vrtu je rasel čudovit bambus. Iz leta v leto je bil višji in lepši. Nekega dne se je pred njim ustavil gospodar in rekel:
“Ljubi bambus, potrebujem te!”
Bambus je odgovoril:
“Gospod, pripravljen sem. Uporabi me, kakor hočeš.”
Gospodarjev glas je postal resen:
“Da bi te mogel uporabiti, te moram posekati.”
Bambus je vztrepetal:
“Posekati? Najlepše drevo v tvojem vrtu? Nikar, prosim, samo tega ne!”
Gospodar je odvrnil:
“Če te ne posekam, te ne morem uporabiti.”
V vrtu je nastala popolna tišina. Še veter je zadržal dih. Počasi je bambus sklonil svojo čudovito glavo in tiho rekel:
“Gospod, če me drugače ne moreš uporabiti, me le posekaj!”
Pa je gospodar dejal:
“Moj ljubi bambus, tudi tvoje liste in veje bom porezal.”
“Joj, gospod, samo tega ne! Uniči mojo lepoto, toda pusti, prosim, moje liste in veje!”
“Če ti jih ne porežem, te ne morem uporabiti,” je rekel gospodar.
Sonce je skrilo svoj obraz in metulj je preplašeno odletel. Do dna pretresen je bambus dejal:
“Pa jih poreži!”
“Moj ljubi bambus, še bolj te moram prizadeti. Prerezati te moram in ti iztrgati srce. Če tega ne storim, te ne morem uporabiti.”
Bambus se je upognil do tal:
“Gospod, reži in deli!”
Tedaj je gospodar posekal bambus, odstranil veje in liste, steblo prerezal po sredi in mu izrezal sredico. Potem ga je odnesel na izsušeno polje v bližini izvira. Od tam je po bambusovem steblu napeljal vodo od izvira na polje. Čista, lesketajoča se voda je tekla po razcepljenem bambusovem steblu v kanal in na izsušeno polje ter omogočila bogato letino.
Pripis uredništva: zgodba je iz knjige Zgodbe za pogum, ki je izšla pri Založbi Ognjišče.
