Avstrija se je od nekdaj imela za zaščitnika krščanstva v Evropi. Neprestano so bili v vojnah s Turki, vse do trenutka, ko so jih v 18. stoletju le uspeli pregnati globoko nazaj na Balkan. Eden največjih avstrijskih vojskovodij, je bil Ernst Gideon von Laudon.
Poklicni vojak je bil nemško škotskega rodu. Rojen je bil leta 1717 in je najprej stopil v službo Ruskega imperija, pa ni bilo pravih možnosti za napredovanje. Pa se je ponudil v službo vojski Prusije, pa ga niso marali. Sprejela ga je Avstrija in njen je služil desetletja.
Udeležil se je praktično vsake avstrijske vojne. Nasledstvene proti koaliciji držav, ki so po izumrtju prave Habsburške dinastije, sprejele odločitev, da Marije Terezije ne priznajo za cesarico in da bodo imperij razdelile. Pa v Vojni krajini na meji s Turško Bosno. Pa v splošni sedemletni vojni, kjer sta se dajali Velika Britanija in Francija.
Na stara leta bi se upokojil, pa mu ni bilo dano. Leta 1769 je bil ponovno aktiviran in imenovan za vrhovnega poveljnika Češke in Moravske. Njegovo posestvo ni cvetelo in tudi ponovna upokojitev ni bila uspešna. Leta 1776 je na željo cesarice Marije Terezije ponovno stopil v vojaško službo kot Feldmaršal. Bil je eden izmed glavnih avstrijskih poveljnikov med bavarsko nasledstveno vojno.
Po izbruhu avstrijsko turške vojne 1787-1791, pa je doživel svoje najslavnejše dni. Najprej Avstriji ni šlo najbolje. Po njegovem vpoklicu pa je Turke popolnoma porazil in osvojil Beograd. V letu 1790 je umrl kot vrhovni poveljnik avstrijskih oboroženih sil. Turki so Slovencem stalno pomenili nevarno grožnjo. Z zmagami Laudona je bilo nevarnosti dokončno konec. Dedni sovražnik je bil pregnan daleč stan in je ostal le neprijeten spomin preteklih časov.
Z desetletji spomin nanj tone v pozabo. Še stoletje po smrti, pa so ga po širnem cesarstvu Avstrije poznali vsi. Takoj ko je kdo oživel v boju so dejali »Divja kot Laudon«. Pri nas se je ohranil v ljudski pesmi »Stoji, stoji tam beli grad«.
