Za začetek pogled v zgodovino: na zgradbi, pred katero stojimo (op. ur. Vrhovno sodišče) in okoli nje, so se v povojnih letih nahajali zvočniki, iz katerih so v živo prenašali sodne procese, ki jih je zmontirala predhodnica današnjih t.i. levih strank. Ideološki totalitarizem revolucionarne bratovščine je po Sloveniji napolnil prek 600 množičnih grobišč, za izbrane preživele ideološke nasprotnike pa pripravil tudi politične procese.
Pred dvajsetimi leti je Državni zbor ratificiral Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Ta v 6. členu terja, da mora o kazenskih obtožbah zoper obtožene, sodišče odločati pravično, neodvisno, nepristransko in v razumnem roku. Ali je s temi zahtevami združljivo dejstvo, da smo v času sojenja v zadevi Patria že pred tretjimi volitvami v državi zbor? Ne, še posebej glede na to, da se sodi prvaku največje opozicijske stranke.
5. člen Evropske konvencije tudi jamči, da ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit (4. odst.) Kje je danes ta hitrost, ki jo terja Evropska konvencija o človekovih pravicah?
Hitrosti ni, ne v tem primeru ne v mnogih drugih primerih, poglejmo žalostne usode delavcev v stečajnih postopkih… Slovenija je glede števila obsodb na prebivalca pred Evropskih sodiščem za človekove pravice sramotno visoko, na tretjem mestu, slabši sta le Turčija in Rusija. Po številu neizpolnjenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice pa je daleč najslabša od vseh članic Sveta Evrope. Na vesti ima 271 neizpolnjenih sodb sodišča iz Strasbourga. Mit o tem, da je v sodstvu vse v redu, je bil zrušen v razsodbi Lukenda, ko je sodišče zapisalo, da vsakdo, ki gre v Sloveniji iskat pravico na sodišče, tvega, da mu bodo kršene človekove pravice. S tem je povedano vse!
Če to povežemo z dejstvom, da na drugi strani do danes ni bil obsojen noben od povojnih krvnikov, da še danes ne vemo za kraje pokopa mnogih po vojni umorjenih, se zdi, da duh poprave krivic v stavbo pred katero stojimo niti slučajno še ni prodrl. Storilcev najhujših zločinov roka pravice ni dosegla, prizadejane krivice so se odpravljale delno, počasi ali pa sploh ne. Celo dejanje poziva k novemu polnjenju brezen« ni vredno kazenskopravne sankcije. V sodni palači še vedno ne stoji nobeno spominsko obeležje, ki bi opozarjalo na številne krivice, ki jih je načrtno povzročil pravosodni sistem v času enopartijskega sistema. Niti en sodnik, ki je služil krivičnemu režimu, ni bil zaradi tega ob službo. V Vzhodni Nemčiji jih je po padcu komunizma službo obdržalo le nekaj odstotkov!
Pravica v Sloveniji zamuja, za nekatere je ne bo nikoli in zato Slovenija, žal, še vedno zaudarja po krivičnosti. Zdi se, da molk, počasnost, nedejavnost, zastaranja, odkriti primeri pristranskosti tvorijo nekakšen zaprt krog indicev o delovanju vrha slovenskega pravosodja. In kadar gre za krivičen, politični proces, v povsem drugo luč padejo tudi učinki, ki jih ima neka sodba na družino obsojenca. (Zato tudi moja podporo ženi Urški in drugim prizadetim najbližjim.)
Pravosodnim organom kličemo vedno znova: bodite vredni svojega poklica, ki bi moral biti časten! Postopke in z največjo mero doslednosti, nepristranskosti, neodvisnosti, razumnosti in pravičnosti čim prej končajte!
Pripis uredništva: Besedilo je bilo prebrano na zborovanju Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
