Zakaj vse stoji?

Raznorazni »šarlatani«, ki serijsko »svetujejo in izobražujejo« po naših organizacijah imajo tako moč »zdravljenja« organizacijskih problemov, kot ga imajo »šamani« pri zdravljenju zahtevnih bolezni.

Dober opis simptomov

Žiga (Turk) zapiše.: »Ko se naše avtoceste, spremenijo v eno samo veliko parkirišče, morda najbolj plastično vidimo, kako Slovenija stoji. Stojijo avtomobili, stoji za en pas tovornjakov na Keltiki, stojijo avtobusi, vse stoji. Oblikujejo pa Slovenci lep intervencijski pas med obema kolonama, za kar si radi čestitajo, češ, saj stojim v zastoju, ampak družbeno odgovorno.

Ampak Slovenija ne stoji samo na avtocestah. Ljudje stojijo tudi v čakalnih vrstah za osebnega zdravnika. Ko zdravniki splošne medicine vpisujejo nove paciente, se nekateri v vrsto postavijo že pred zoro, z dekico in stolom za kampiranje. Podobno, kot so se pred desetletji postavljali v vrsto za stoenke ali bencin.

Dolge čakalne vrste so tudi na sodiščih. Boj s sodnimi zaostanki še kar traja in Slovenija je na začelju svetovnih lestvic, ki primerjajo, koliko časa kje traja, da človek pride do pravice. Za umeščanje malo bolj zahtevnih objektov v prostor, se čaka tudi desetletje in več. Vedra božje masti od ljudi terja čakanje na gradbena dovoljenja in lokacijske informacije.« Žigi se opravičujem, ker sem iz njegovega teksta (Slovenija v zastoju) vzel kar velik kos, ker ga bom upo(zlo?)rabil za svojo analizo.

Težave pri določitvi prave diagnoze

Vsi verjetno ne bodo zadovoljni, ker bom uporabil naslednjo primerjavo. Ampak jaz tako vidim problematiko. Družba (država, organizacija, celo družina) je zapleten organizem, ki ga lahko primerjamo s človeškim telesom (in njegovo psiho). V njegovem delovanju prihaja do zapletov, ki se kažejo v bolezenskih znakih. Dovolj sem že star, da vem, da povsem enaki simptomi lahko pomenijo povsem druge (bolezenske) vzroke. In, da je odkrivanje pravih vzrokov naših simptomov lahko zelo zapleteno. Zato se tudi pogosto dogaja, da nas zdravniki pošiljajo »od Poncija do Pilata«, predno uspejo odkriti pravi vzrok za naše bolezensko stanje in s tem v zvezi za odpravljanje vzrokov. Pogosto je zaradi istih vzrokov, kot veljajo za druge organizacije (zdravstvo je tudi »zapleten organizem«), za nas lahko prepozno.

Moja diagnoza vzroka za opisane simptome

Pa ne bom več o zdravstvu kot sistemu. Povedal bom direktno: naš problem ni v tem, da se vračamo v socializem, temveč to da smo ostali v predmoderni dobi na področju vodenja oz. upravljanja in da smo očitno prepričani, da vse že znamo in se nam ni potrebno nič naučiti od družb, kjer so že davno spoznali, da se je potrebno učiti na najboljših organizacijskih praksah. Sovražim vsegliharstvo, ampak tu pa moram priznati, da tako levi kot desni so tu povsem enaki. Vsi so prepričani, da oni znajo, tisti na drugem polu pa nimajo pojma.

Tisti, ki želi zdraviti mora imeti znanje. In tega mora stalno nagrajevati, ker se medicina zelo hitro razvija in se zato odkrivajo vedno nove in nove bolezni. Posledično se odkrivajo tudi nove in nove terapevtske metode in je potrebno pridobiti nova in nova znanja, kar pa vsak posameznik težko pridobi sam. Podobno je tudi z razumevanjem delovanja organizacije, kjer se zahtevajo vedno boljše prakse za uspešno tekmovanje z drugimi organizacijami. Zato je tudi pridobivanje in posedovanja znanja na tem področju vedno bolj zahtevno. Pri nas pa se reševanja organizacijskih problemov lotevamo tako kot, da bi za vse bolezni uporabljali eno in isto zdravilo. Eni bi uporabljali aspirin (acetilsalicilna kislina), drugi pa prisegajo na lekadol (paracetamol).

Malce »pametovanja«

Stalno sicer trobim isto pa ni nobenega učinka. Pogosto se mi tudi pomilovalno nasmehnejo češ, kaj boš ti nepomembni uradniček (ali učiteljček) razlagal nam, ki smo vendar izkušeni direktorji, politiki ipd. Eden izmed mojih bivših šefov, mi je enkrat rekel, naj mu v nekaj besedah razložim to »mojo organizacijsko znanost« pa sem mu odgovoril, da bom to storil, ko bo on meni v par besedah razložil pravno znanost. Oba sva namreč magistrirala, vsak na svojem področju. Bom pa tokrat poskusil razložiti na moj »klasičen način« (to je namreč začetek mojih predavanj).

Pojem (izraz) ekonomija izvira iz grške besede za posestvo, gospodarstvo, upravo (oeconomia). Vodenje in upravljanje posesti je zahtevalo tri dejavnosti, ki jih je izvajal ekonom, gr. oecomomos (oikos dom, nomos pravilo, zakon) – lastnik oz. upravitelj posestva:
– definiranje in sankcioniranje pravil igre – iz česar so se razvile pravne znanosti;
– pregled nad finančnimi tokovi, nabava, prodaja ipd. – iz česar so se razvile ekonomske znanosti in
– vodenje ter upravljanje iz česar so se razvile organizacijske znanosti.

V obdobju od nam znanega začetka civilizacije do industrijske revolucije je bilo najpomembnejše pravo. Ekonomska učinkovitost in sposobnost upravljanja sta bila drugotnega pomena. Za pridobivanje osnovnih življenjskih potreb je bilo predvsem pomembno:
– pravno urediti odnose med člani posestva (ali države) in
– striktno sankcionirati kršitev obstoječih pravil

Pravo si je v tem dolgem obdobju in do danes izoblikovalo jasno definirano veljavo v civilizaciji in še danes želi obdržati vodilno vlogo in s tem pomembno “težo” proti drugima dvema – ekonomiji in organizaciji.

Trgovina je bila v času začetka civilizacij preprosta (v veliko primerih je šlo v glavnem za blagovno in enostavno denarno menjavo), dobrin je primanjkovalo na tržišču in to ni zahtevalo velikega znanja iz ekonomije (zahtevalo je samo osnovno znanje – vodenje preprostih knjig vhoda in izhoda – npr. delitev dobrin ). Industrijska revolucija privede do obsežnejše delitve del in razvoj stroškovnega knjigovodstva (npr.: Adam Smith konec 18.st.). Potrebno je bilo predvsem zagotoviti, da je končna cena izdelka uspela pokriti stroške proizvodnje.

Čas velike krize sredi (od 1929 do druge sv. vojne) je ekonomski znanosti močno dvignilo njeno “težo” proti pravni znanosti in se z njo v praksi izenačilo. Ni slučajno, da je njen pomen toliko narasel, da se od leta 1969 podeljuje tudi Nobelova nagrada za ekonomijo in vrh prepoznavnosti doseže konec osemdesetih let 20.st.

S pojavom presežka dobrin, pojavom kakovosti kot potrebnega ne pa zadostnega pogoja za pridobitev komparativne prednosti na tržišču, nastopom Vzhodnoazijskih tigrov pod vodstvom Japonske, ki vpeljejo povsem novo kulturo v pristopu do izvajanja nalog, pride v 90. letih do ključnega premika k raziskovanju in dojemanju organizacijske strukture in pristopov k izvajanju nalog tako posameznika kot organizacije in družbe kot celote. To od vseh nas zahteva »kvantni« preskok v dojemanju izvajanja nalog posameznika, organizacije oz. družbe kot celote (tu gre za princip, da ni dovolj naučiti se »šablono«, temveč je potrebno dojeti povsem nov način dojemanja stvarnosti). To obsega vsaj:
timski in procesni pristop k izvajanju nalog v nasprotju s formalnim definiranjem tima in procesom kot nadomestkom za funkcijo (dinamična organizacijska struktura (ključni so procesi in elementi, namesto klasične statične organizacijske strukture…)
spremembo kot edino konstanto v vedno hitreje se spreminjajočem okolju (»vse se spreminja, edina konstanta so spremembe«), česar pa v statični organizaciji skorajda ni možno izvajati
razumevanje inovativnosti (podajanje predlogov za izboljšave), upravljanje tveganj in promocijo prostovoljne privolitve v izvajanje nalog kot ključne elemente organizacijske kulture
razumevanje vodje na vseh nivojih predvsem kot osebe »odgovorne« za izgradnjo in širitev znanja njegovih sodelavcev
obvladovanje procesov kot ključ za sistem stalnega izboljševanja obstoječega procesa ipd.

Zakaj je pri nas tako ?

Organizacijska znanost kot celota, ki se ukvarja predvsem s problemi obvladovanja procesov, timskim pristopom k delu, pomenu dobrega vodenja ipd., je pri nas za razliko od razvitega sveta še zmeraj premalo prepoznavna (ali celo povsem prezrta) in še zdaleč ni enakopraven partner ostalim dvema znanostma iz obravnavanega trojčka. V razvitem svetu je danes že vsaj enakopravna, če ne celo primarna znanost pri upravljanju organizacij in družbe kot celote. Neverjetna obramba Izraela, ki jo lahko opazujem v zadnjem obdobju, je najboljši primer uporabe najboljših praktičnih (in teoretičnih) znanj na področju vodenja poslovnih procesov.

Ker je ignoriranje velikih sprememb v načinu organiziranja in vodenja, ki so se zgodile v razvitem svetu, se nam tudi dogaja, da sta zato tudi prvi dve sicer za naše dojemanje tako pomembni znanosti (pravo in ekonomija) v resnici invalidni. To se najbolj kaže v tem, da pravniki z lučjo pri belem dnevu iščejo odgovorne osebe in ekonomisti težave, ki so nastali zaradi socializma, rešujejo s še več socializma. V sodobni organizacijski praksi se točno ve kdo odgovarja (tisti, ki razpolaga z resursi in zato brez meritokracije ne gre), socializem pa z ekonomsko logiko nima nič skupnega. »Priznani« in za mnenje pogosto povprašani ekonomisti znajo celo razložiti, da se niso nič učili o tem, da je organizacija ustanovljena za profit, temveč zato, da so v nje zaposleni ljudje. Kolikor je meni poznano je edina organizacija, ki je ustanovljena, da zaposluje ljudi, delovno taborišče (nemško: kanclager, rusko gulag).

Zaključek

Pa da ne bo pomote. Daleč od tega, da bi morali diplomanti na področju organizacije, vodenja, menedžmenta prevzeti vodenje organizacij. Kje pa. Osnovna je vedno stroka (branža), v kateri je organizacija. Vendar morajo vodilni (na vseh nivojih) imeti znanja in usposobljenosti na tem področju oz. si priskrbeti ustrezno pomoč (svetovanje), ampak ne na način, da si dobijo »šarlatana«, ki jim bo dopovedoval, da vse že obvladajo in morajo samo verjeti v to. Raznorazni »šarlatani«, ki serijsko »svetujejo in izobražujejo« po naših organizacijah imajo tako moč »zdravljenja« organizacijskih problemov, kot ga imajo »šamani« pri zdravljenju zahtevnih bolezni.

P.S. za tiste, ki ob zapisanem samo zamahnete z roko. Uspel sem (poleg predavanj na višjih šolah) imeti tudi nekaj predavanj za vodje na različnih nivojih (sicer pogosto na zelo zgoščen način..). O obravnavanem področju so imeli največ pripomb prvo uro, zadnje ure pa ni bilo več vprašanj. Po navadi pa sem po opravljenem tečaju (ali predavanjih) dobil pripombo, da nam glede na to, kako slabo pri nas razumemo obravnavano področje, gre še zelo dobro. Tudi, ko se dogovarjam za kakšen prispevek o obravnavani tematiki v kakšen medij (sodelujem izključno na tki. desni strani, zaprisežene socialiste oz. družbenopolitične delavce je danes tako in tako nesmiselno prepričevati, ampak bili pa so tudi že boljši časi), mi odgovorijo, da včasih rabijo tudi kakšen prispevek iz ekonomije. Ampak jaz se ne ukvarjam z ekonomskimi znanostmi, kamor zgleda večina »neposvečenih« na tem področju umeščajo organizacijske znanosti. Toliko o razumevanju področja sodobne organizacijske prakse in teorije oz. o sodobnem organizacijskem okolju.