Avtor: Jože Bartolj. Vir: blog.
Na srečanju Zbora za republiko v Mariboru v sredo 23. januarja, je prvič tudi fizično počilo. Udarila sta se pripadnika dveh različnih nazorskih struj. Eden naj bi bil menda vinjen, drugi pa je glasno izzival. Nasprotniki srečanja Zbora za republiko v Zavodu Antona Martina Slomška, se tam seveda niso znašli po naključju, ampak so bili organizirani. Vstopili so tudi na javno tribuno in jo ovirali do te mere, da so jih morali iz dvorane odstraniti.
To je nekaj dejstev, ki bi nas morala malo zaskrbeti. Kažejo namreč na nevaren trend, ki v prihodnje lahko kulminira v nesluteno nasilje.
Mariborčani so razdeljeni, prav tako kot smo razdeljeni ostali Slovenci. En del je odnesel župana Kanglerja, in ta je trenutno edini otipljiv izplen demonstracij. Množica, očitno ohrabljena s to mislijo, sploh ne razmišlja o tem, da druga polovica someščanov proti Kanglerju ni demonstrirala. Še več, ne misli, da bi ga ta polovica lahko še enkrat izvolila.
Tako je prepričana v svoj prav in preživete simbole za katerimi stoji, da drugače mislečim ne dovoli niti razmišljanja s svojo glavo. Še več, njihovo zbiranje, gosti in tema o kateri so govorili, jih moti celo do te mere, da bi bili pripravljeni tudi fizično preprečiti njihovo zborovanje. Kaj ni to malce totalitarna misel? Ali ni osnova demokracije in zahodne družbe, da lahko vsak svobodno pove svoje mnenje in se mu zato ni treba bati za zdravje in življenje?
V sredo pa sta se v Mariboru dva celo fizično udarila. Predstavljajmo si, da bi imel eden od njiju pri sebi orožje. Predstavljajmo si, da bi se zgodilo kaj takega, da bi tekla kri. Potem nismo več daleč od splošnega pretepa, od organiziranja skrivnih tolp, od spiskov ljudi, ki jih je treba onemogočiti na tak ali drugačen način.
To kar se je zgodilo v Mariboru zbuja negotovost. Kako daleč bodo stvari še šle naprej? Kdo jih bo zaustavil? Si bomo še lahko delili mnenja, poslušali govornike, ki jih želimo in se udeleževali shodov po svoji izbiri, ali bomo pristali na diktat nestrpne ulice?
70 let ni bilo dovolj, da bi se zacelile rane, ki so nastale med drugo svetovno vojno in po njej. Ne dovolimo, da bi se odprle nove rane zaradi pomanjkanja soočanja z mnenji, ki so drugačna od mojega.
Vir: blog
