*(pa tudi za kakega zagrizenega ljubitelja najbolj humanega gibanja v zgodovini)
Marsikaj je medsebojno povezano
O dveh na videz medsebojno neodvisnih perečih temah v naši državi nisem nameraval pisati, ker sem bil prepričan, da nisem dovolj kompetenten, da bi o njiju razpravljal. Ampak vse skupaj je pripeljalo do točke, ko menim, da vendarle tudi sam lahko nekaj pristavim. Seveda govorim o tki. romski problematiki in referendumu o evtanaziji (leporečno rečeno pomoči pri prostovoljnem končanju življenja).
Zakaj o tema tematikama vendar lahko nekaj rečem ? V Novem mestu živim že od rojstva in sobivanje z Romi osebno doživljam že sedmo desetletje. Imel pa sem priložnost biti s svojimi najbližjimi (očetom, njegovimi tremi sestrami, tastom, ženino teto) v času preden so zapustili ta svet. Imeli so tako hude duševne težave kot tudi hude neozdravljive bolezni. Zakaj pa ju celo medsebojno povezujem ?
Obe temi sta se namreč iz povsem pietetne obravnave (nasilje Romov, ki so se nadaljevali celo z umorom, skrb za odpravljanja trpljenja v zaključni fazi življenja) spremenila v klasično politično in ideološko temo. In zakaj sta temi povezani ? Ker pač se lahko jasno loči stran oz. politična opredelitev razpravljavcev o temah. Še bolj kot politična, bi bilo potrebno uporabljati pojem ideološka opredelitev.
Permisivna vzgoja otrok, najstnikov mi je tuja…
Ko sem bil sam in še nisem imel družine, sem imel sto teorij, kako je potrebno vzgajati otroke, ko pa sem imel srečo in mi je žena podarila dva sinova, pa nisem imel nobene pametne ideje več, kako vzgajati otroka. Potrebno se je bilo učiti in usposabljati pa nisem povsem prepričan, da sem bil pri vzgoji zelo uspešen. Bil sem tudi pogosto deležen kritik, ker sem bil »staromoden« in se nisem posluževal permisivnega pristopa in posledično prikrivanja težav, ki jih ta pristop zelo hitro rodi.
Tudi kot pedagog sem veliko časa preživel z otroki (kot trener oz. učitelj smučanja), najstniki na gimnaziji (organizator – pripravljavec in vodja eno ter večdnevnih ekskurzij, izletov tečajev ipd.), bil sem celo trener ženske košarkarske ekipe. Bil sem tudi v razredu kot učitelj, kar pa je precej bolj enostavno (zato se učitelji tudi tako radi izogibajo sodelovanja pri organizaciji in izvedbi tki. interesnih aktivnosti). Tudi v vseh teh primerih se nisem posluževal permisivnega pristopa. In zanimivo, da kakšnih hudih kritik za včasih za mnoge izmed otrok in najstnikov v tistem času, danes pa še bolj, nenavadnimi pristopi, nisem doživel. Sicer pa sem o problemu permisivnega pristopa k vzgoji in odnosu do raznoraznih ideologij že pisal in to ni tema mojega zapisa.
Ne pristanem na poučevanje o romski problematike s strani tistih, ki pametujejo iz voknjenih pisarn
Zakaj sploh dodajam temo vzgoje otrok in mladine ? Romska problematika je vendarle tesno povezana z vzgojo otrok, mladostnikov in staršev. Ker tudi na tem področju ni enostavnih rešitev, si zaradi svoje teoretične podlage (imam opravljeno pedagoško andragoško izobrazbo) in sorazmerno veliko prakse, ne pustim tki. strokovnjakom (pogosto celo z akademskim nazivom) brez kakršnega stika z realni stanjem poučevati, kako je potrebno vzpostavljati odnose z otroci in mladostniki ter starši, ki pri Romih postanejo še posebej mladi (celo mladoletni)
Mi je pa danes poznano, da tisti, ki tako radi zagovarjajo permisivni pristop (postopno integracijo Romov v družbo) in nam »civilom« iz Dolenjske očitajo, da nismo sposobni oz. ne znamo sobivati z Romi, obenem ne rečejo niti besede o tem, da oni niso sposobni sobivati z mrtvimi Romi, ki so jih pobili tisti, za katerih ponosne naslednike se imajo (primer Žaubi na Urhu, klanjanje Kidriču, čebinarska Asta, častilci Dražgoške pravljice itd.). Oni niso sposobni sobivati z mrtvimi, nas pa učijo, kako sobivati z zelo zelo živimi. Pa da ne bo pomote. Nimam v rokavu pametne takojšne rešitve za romsko problematiko.
Mi gre pa na živce, da mi tisti, ki še z mrtvimi ne morejo sobivati in so kilometre daleč stran od njihovih naselij in se z njimi vsakodnevno ne srečujejo v različnih pogosto neugodnih in celo zoprnih situacijah (zdravstvene ustanove, v cestnem prometu, trgovinah, šolah ipd.) solijo pamet, kako naj mi, po njihovo vzvišeno poimenovani »zarukani kmetavzarski Dolenjci«, sobivam z Romi. Pa ti vseznalci niso samo v Ljubljani, jih je kar precej »pametnih« tudi pri nas doma, ker pač sledijo ideološki agendi levičarske voknjenosti v vsej njeni »sijajnosti«.
Evtanazija ni nekaj novega in ni povezano z dobrim
Taisti ponosni nasledniki komunističnih klavcev, katerih zločine še vedno zanikajo, se navdušeno »bojujejo« (če celo ne fajtajo kot Nika za dostop do varnega splava) za uvedbo pomoči pri prostovoljnem umiranju in pri tem nočejo uporabljati izraza evtanazija. Zakaj ? Ker ima evtanazija vendarle malce slab sloves. Brez zavor so ga uporabljali nacionalni socialisti za (najprej) »lajšanje trpljenja« staršev pri vzgajanju otrok s hudimi telesnimi ali duševnimi okvarami. To so namreč takoj zakonsko zelo hitro razširi tudi na druge osebke in na koncu pripeljali do znamenite konference na Wansee-ju – končna rešitev judovskega vprašanja. Pa da ne bo pomote. Pri tem je sodelovala skorajda vsa medicinska in pravna stroka skupaj s socialo itd.
Ampak stvar je lahko še hujša, kot je bila evtanazija pri nacionalnih socialistih. Njihovi bratje po socialistični ideji izgradnji novega človeka, internacionalni socialisti, so evtanazijo izvajali celo brez zakonske podlage. Stalin je holodomor (pa ne samo pri Ukrajincih) utemeljeval s potrebo po zmanjšanem številu lačnih ust. Sovjetski vojaški bolničarji so imel za pasom pištole, s katerimi so ranjence »rešili muk« in s tem so prispevali k zmanjševanju števila invalidov, ki bi ne mogli sodelovati pri kasnejši »izgradnji boljšega jutri« in bi se zato samo »zažirali« v narodno telo. Poleg ranjencev so internacionalni socialisti (imenovani tudi komunisti) pobili tudi milijone namišljenih sovražnikov, njihovih otrok, žena, staršev, sorodnikov, prijateljev itd., razselili celotne narode, svoje ljudi pa zasužnjili in poslali na delo v gulage (za lažje razumevanje tistih, ki menijo, da se ta dva sistema ne moreta primerjati (po nemško): kanclagerje) v najbolj zakotne kraje na svetu.
Kako pa je bilo to pri »najbolj humanem gibanju NOB« ?
Njihovi sopotniki v Sloveniji (»najbolj humano gibanje v zgodovini«) tki. borci NOB (popularno imenovani partizani) so v vseh pogledih najmanj sledili, v večino primerih pa tudi presegali svoje učitelje in vzornike v SZ v skorajda vseh segmentih. Slovenski komunistični »komisarji« in vojvode so se v veliki meri izobraževali v SZ in usposabljali (za pobijanje resničnih in namišljenih nasprotnikov revolucije) na strani republikancev v španski državljanski vojni.. Zato me ne preseneča, da se ne spomnim veliko invalidnih borcev (spomnim se samo nekaj invalidov, ki so to postali po vojni, ko so se kot otroci igrali in je prišlo do nesreč pri najdbi orožja ali ubojnih sredstev).
Domobranske in nemške ranjence so tako in tako, kljub konvencijam vojnega prava, ki to izrecno prepoveduje, vse pobili. Moja mama se je pa že sprijaznila, da so njenega brata partizana, ki je bil ranjen in zajet s strani Nemcev (o tem so bili najdeni podatki – tako pravi mama) tik pred koncem vojne skorajda zagotovo ubili partizani, ker je za njim izginila vsaka sled. Nemci so bili dosledni in so vse temeljijo zapisali v evidence in bi se zagotovo našel kakšen dokument o njemu. Partizani pa so pobijali brez evidentiranja Vsi morilci niso bili komunisti, so pa bili verjetno vsi, ki so dajali ukaze za izvedbo pomorov.
Ponosnim naslednikom ne moremo verjeti, da prakse njihovih predhodnikov ne bodo ponovili
In kako naj njihovim ponosnim naslednikom verjamemo, da ne bodo podobno, kot so to izvedli njihovi nacionalsocialistični bratje, ponovno izvedli podobnega razširjanja usmiljenja do »trpečih, v plenicah izgubljenih dostojanstva«, z duševnimi težavami, hudimi telesnimi okvarami ipd. Če so to bili sposobni v razvitih demokracijah (Kanada, Belgija, Nizozemska ipd.), je verjetnost, da se to ne zgodi pri nas, kjer se pravo tako in tako uporablja na zelo kreativni način, izjemno majhna. Tovarišica Nataša Sukič se sicer lahko spreneveda, da nima sedanja situacija pri obeh problematikah nič z zgodovinskimi dejstvi o izvajanju krvave rihte nad lastnim prebivalstvom (pa tudi nad drugimi) s strani tistih, katerih ideologijo so posvojili in jo širijo naprej, ampak zgodovina bo zagotovo podala ustrezno oceno.
Sklepna misel
In ne nazadnje bi akademika Dddr. Andreja Pleterskega vendarle opozoril, da naj svojo izkušnjo s svojim očetom, zaradi svoje »akademske avtoritete«, apriorni ne razširja na celotno populacijo. Malce več akademskega bi pa le pričakoval od nekoga, ki se ima za člana znanstvene in umetniške elite. Življenje je pač cikel »iz plenic v plenice«, če to uspemo doživeti. Sam sem zjutraj previl vnuka, popoldne pa sem pomagal moji malce ostareli mami (skorajda 94 let) pri namestitvi plenic. Pa si zaradi te »izgube dostojanstva« niti najmanj ne želi pomoči pri umiranju. Je pa zelo vesela, da v svojih zadnjih mesecih in dnevih, ki jih preživlja v domu ostarelih (pa tudi pred tem), ni sama. Vsi njeni sinovi in vnuki/nja, sorodniki in prijatelji ji želimo še veliko lepih (in tudi manj lepih) dni na tem svetu.
Tehten članek.