Zadnjič sem bil supermarketu v Italiji. Na polici s piškoti mi je padel v oči dolg, valjast, belo-zlato-moder paket piškotov Bucaneve. Ko smo po kavbojke, arašide, pomaranče, plastične Indijance, usnjene čevlje, Nutello, olje in podobno še hodili v Italijo, so bili ti piškoti tisti nakup za povrhu. Niso bili nujni, ampak smo si jih privoščili. Za posladek.
Tisti valjast tulec si na eni strani odvil, potem pa na prst nataknil obročast piškot iz menda najboljše italijanske moke. Na zgornji strani je imel snežene vrhove iz sladkorja. Potisnil si ga v usta. In potem naslednjega. In naslednjega. Dokler je prst še segel dovolj globoko. Potem se je bilo treba odločiti: dovolj za danes, ali pa bi zavitek odvil še malo naprej.
No, in sem tiste piškote zadnjič kupil. Nič posebnega. Pravzaprav razočaranje. Embalaža nekam bleda. Piškoti pač kot piškoti.
“Čokolada”
Podobno sem bil razočaran, ko sem oni dan kupil čokolado, ki je po daljšem premoru – verjetno povezanim z razpadanjem Jugoslavije – iz bratske republike spet prišla na police slovenskih trgovin. Razočaranje je bilo podobno. Zadeva, ki sem jo imel v odličnem spominu, se je izkazala za to, kar je bila – približek čokolade oz. trik prehrambne industrije, kako iz čim manj za devize uvoženega kakavovega masla in lešnikov – pa s čim več sladkorja iz domače sladkorne pese narediti čim več “čokolade”. Prav nič evropskega ni bilo več v tisti sladkariji.
In zadnji primer, v Lidlu po pet centov prodajajo žvečilne, ki se jih spominjam kot odličnih, najboljših, takih-ne-delajo več. Ime hoče biti ameriško, ampak so seveda jugoslovanski. Nič posebnega. Celo zelo hitro se sladkor požveči in vse, kar ostane, je guma. Precej žilava. V spominu se imel, da se je dalo napihovati ogromne balone. Povem vam, ni preprosto, ali pa ne znam več.
Dokumentarec
Tole je uvod v razmišljanje, ki ga konec oktobra sprožil Valentin Areh z dokumentarcem Dosje: Jugoslovanska ljudska armada. V enourni film je zložil jagodni izbor neumnosti, ki so se dogajale v propadli Jugoslaviji. Pravzaprav ni bilo nič posebnega. Poročal ni o stvareh, ki so bile res krute in tragične – npr. streljanje na mejah, mučenje zapornikov, podpiranje mednarodnega terorizma, Goli otok in podobno. Stvari so bile med smešnim in absurdnim – koliko smo zmetali za razne bunkerje in vojna letala, kako kljub 100 % inflaciji dohodki ne bodo padli več kot 0.5 % in da so novinarji pač družbenopolitični delavci zavezani marksizmu-leninizmu.
Bilo pa je v ostrem kontrastu z objavljanimi arhivskimi propagandnimi vestmi, s katerimi je Janko Šopar črno-belo zaključeval Tednik in “naše ljudi” nekoliko potolažil po barvno prikazani revščini sodobnosti.
In bil je zanimiv zato, ker je kazal, kako malo se je pravzaprav v tem času spremenilo – tisti traktat, kako da nekateri lebdijo zunaj naše socialistične stvarnosti – bi lahko kak politik povedal še danes. Z malenkost drugačnimi besedami.
Dobri stari časi
V senci razprave o tem, zakaj je nacionalna televizija za skoraj dva dni dokumentarec umaknila iz arhiva, je na družabnih omrežjih stekla razprava o tem, ali je bilo včasih res tako slabo, ali pa je bilo nemara celo bolje.
Siol je nekaj dni po tem objavil številke, ki dokazujejo, da je po vseh merljivih parametrih življenje zdaj bistveno boljše. Ampak, ta članek ni o številkah, ker cenjeni bralec ve, da so številke eno, njegove izkušnje pa drugo. In izkušnje pravijo, da je bilo včasih boljše. Celo Bucaneve piškoti so bili boljši. Pa ne samo to.
Več lahko preberete na siol.net.
