Ž. Turk, siol.net: Koliko koalicijskih partnerjev je potrebnih za zamenjavo žarnice

Prometa je v središču Ljubljane poleti manj. Nekaj zato, ker še kar prekopavajo po cestah, po katerih bi promet prišel, nekaj zato, ker je poleti Ljubljana na počitnicah, študenti pa doma.

Ampak še vedno je treba prečkati Slovensko v njenem južnem delu, Aškerčevo pri Filofaksu ali Montanistiki …

Prehodi za pešce tam niso v križiščih, ampak so semaforji namenjeni izključno temu, da pešci lahko prečkajo cesto. Človek pritisne tipko in čez nekaj časa bo semafor ustavil avtomobile in pešcem ugasnil rdečo in prižgal zeleno luč. Ura na semaforju med čakanjem odšteva sekunde. Z nekaj sreče jih je manj kot 30, z nekaj smole se čaka tudi minuto in pol.

Štiri vrste pešcev srečujem na takih prehodih.

Discipliniranci

Disciplinirana večina pride do prehoda, pritisne tipko in pohlevno čaka, da se avtomobilistom prižge rdeča, pešcem pa zelena luč. Nikamor se jim ne mudi. Ko imajo zeleno, zložno prečkajo cesto. Z nekaj skritega veselja opazujejo avtomobile, ki so se morali zaradi njih ustaviti. Če ni bilo treba ustaviti nobenemu avtu, izkušnja ni popolna.

To so ljudje, ki od države pričakujejo, da jim pove, kaj smejo in česa ne, in od zibke do groba skrbi za njih. To so ljudje, ki osmišljajo življenje tistim, ki radi skrbijo za druge ljudi, če ne drugače, tako da jim postavljajo semaforje s tipko. In da, znajo pritiskati prave tipke svojih skrbnikov, so potrpežljivi, a pod kožo jih grize tiha zavist do tistih, ki imajo več – ki sedijo v klimatiziranem avtu in se peljejo. Kar naj čakajo, tudi mi imajo svoje pravice.

Skoraj podjetniki

Neučakani posamezniki podobno kot tisti prvi pritisnejo na tipko, ampak ko vidijo, da bodo pri – v glavnem prazni – cesti čakali na primer 80 sekund, počakajo na prvo priložnost, ko je cesta prazna, in gredo čez. Nimajo časa ves dan stati na soncu pred semaforjem.

To so dobri državljani, na katerih so šolanje in mediji sicer imeli učinek, ampak sem in tja naredijo kaj uporniškega, po zdravi pameti. Tvegajo. Tudi ti od države pričakujejo, da jim pripoveduje, kaj naj delajo, za tisto nekaj več se pa le znajdejo. Socializem je vzgojil veliko takih, ampak odkar socializma ni več, se tudi znajti ne znamo tako dobro kot nekoč. Sistem le postaja bolj pregleden, konkurenčen, namesto da se znajdeš, je treba plačati.

Stara šola

Tretja vrsta so ljudje, ki pri vsaki stvari instinktivno pomislijo na sočloveka. Stara šola. Ko gredo čez prehod na običajnih križiščih, pospešijo korak, ker vidijo, da ovirajo vozila, ki zavijajo levo. To v Ljubljani opazimo samo še pri nekaterih starejših ženicah. Pohitijo čez cesto, ker vidijo, da jih avto čaka.

Mladina se je v duhu bratstva in enotnosti privadila pravilu “ko žuri, gubi na dostojanstvu”*. Po zebri hodijo dostojanstveno in tako nadaljujejo, tudi če se jim je po prvem koraku na cesti prižgala rdeča luč. Kar naj čakajo, saj si me ne upajo povoziti, razmišljajo.

Stara šola na opisanih prehodih za pešce nima priložnosti, da bi se izkazala. Vse je nadnormirano. Nobene svobode, nobene odgovornosti, nobene etike.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.