Vsi smo v!

Pripadam narodu, ki ne mara svoje države. Kar pravzaprav ni tako čudno in nelogično kot se sprva zdi. Saj ta narod vse do današnjih dni ni imel svoje države: vedno je spadal nekam, pripadal nekomu, služil in hlapčeval. Cinično odklonilen odnos do države je ta narod pil že z materinim mlekom in tisti, ki je državo, njene zakone in uradnike goljufal je vedno žel odkrite simpatije in odobravanje svojih sodržavljanov. Zato je povest o Martinu Krpanu lahko pridobila status mita.

Ko pa smo pred dvajsetimi leti prišli do svoje države, se je vse to obrnilo na glavo. Kar na lepem smo bili sami svoji, sami smo si pisali zakone, sami odločali, sami delili in sami jemali. Šok, ki ga je takšen preobrat povzročil našemu narodnemu telesu, srcu, duši in psihi, vam zna razložiti in pojasniti vsak povprečen psiholog. A ker je stara navada železna srajca, smo še kar naprej pljuvali. Le, da smo zdaj pljuvali v lastno skledo in lasten obraz. Rana na želodcu in uničena samopodoba sta torej logična posledica. Martinom Krpanom pa tudi ni bilo popolnoma nič jasno, ko so jim odvzeli mitski status in jih razglasili za kriminalce, saj so vendar narodni junaki!

Pripadam narodu, ki mu ni uspelo poistovetiti države in domovine. Beseda domovina v svojem korenu vsebuje dom, ki mu pripadam, beseda država pa držo, ki jo ustvarim. Če k temu dodamo še kanček globalizacije, ki jo mnogi zmotno (ali celo načrtno, kdo bi vedel) zamenjujejo z intelektualno širino, smo pač tam, kjer smo. Jančar je to, še preden smo prišli do lastne države, a v času, ko smo vsaj še domovino prepoznali in jo ljubili, zapisal v enem svojih boljših del.

Foto: Wikipedia