Pravičnik – slovenski Schindler – Ivan Breskvar, rojen v Ljubljani, je pomagal rešiti judovska otroka v Varaždinu; tako ga kot Pravičnika delimo s prijateljsko sosednjo državo, kjer je pokopan.
Judje, narod, ki nima le enega maternega jezika, je prav zaradi spoštovanja lastne kulture in svoje tradicije preživel vse preizkušnje.
Po drugi svetovni vojni in vrnitvi v Izrael so mnogi preživeli taboriščniki čutili sram, da so se jim te grozote zgodile. O njih so molčali in o njih niso govorili, kot bi bili sami krivi, da so se jim zgodile. Ko so se nürnberški sodni procesi zaključili in je že kazalo, da bodo grozodejstva in trpljenje žrtev pozabljena, je prišlo leta 1962 v Izraelu do prve javne sodbe in sodne obsodbe nacista Eichmana.
Po javnem pričanju prič so pričele s pričevanji tudi ostale preživele žrtve taborišč. Zato je pomembno, da so za vse zločine sproženi vsi postopki odgovornosti, ki jih humana človeška družba in pravna država poznata.
Romano Guardini je zapisal: »Pogosto se govori, da je izračunavanje večine lahko »veščina«, v resnici pa je demokratična eksistenca težka, ker ni zavarovana. Manjka ji to, kar je nosilo konservativne oblike države: zakoreninjenost v posvečenih tradicijah; v državah, ki so rasle iz globine podzavesti. Demokracija je ravnotežje, toda vedno nastajajoče; zato zahteva čuječnost, nesebičnost in obvladovanje samega sebe. Iz tega prihaja svoboda. Brez tega je svoboda nered, ki ji samo taktika in policija preprečujeta, da ne izbruhne na dan kot kaos ali se sprevrže v diktaturo.«
Po padcu Berlinskega zidu in pohodu demokracije v mnogih evropskih komunističnih državah in po političnih spremembah v azijskih velikanih smo v Evropi z velikim optimizmom stopali proti tisočletni prelomnici. Pričakovali smo odpravo kršitev človeškega dostojanstva in osebne svobode in pravičnejši svetovni red.
Nietzschejeva misel »Vsi bogovi so mrtvi: zdaj hočemo, naj živi nadčlovek,« zlorabljena med drugo svetovno vojno, je prav v žrtvah holokavsta pokazala svojo pogubnost. Zavračanje skupnih tradicionalnih evropskih vrednot ima težko popravljive posledice.
Gabriel García Márquez je zapisal: “Človek ima pravico, da gleda drugega od zgoraj, edino, ko je to potrebno, da mu pomaga vstati.” Edinole humanost je lahko izgovor, da koga v trenutku, ko mu ponujate roko pomoči, gledate z višine.
Žal pa imamo danes pogosto vtis, da so ljudje postali ravnodušni za tujo nesrečo in probleme, kot da so morda pozabili, kaj je človečnost.
Janez Pavel II. je leta 1990 nagovoril študente in kulturnike z besedami, ki so še po 25 letih, ko se srečujemo z množico migrantov, še kako aktualne: »/…/ Vsak poskus zgraditi družbo, kulturo, edinost in bratstvo med ljudmi tako, da zavržemo presežno dimenzijo, povzroča – kot nekoč v Babilonu – delitve med duhovi in zmešnjavo jezikov. Danes je nasprotno treba iskati skupen jezik in novo umevanje, tako da rušimo vse zidove, ki ločujejo ljudi in narode, in da mobiliziramo vse duhovne in moralne sile za življenje tretjega tisočletja. /…/.«
A nastajajo novi zidovi, včasih je čutiti težnjo, da bi bilo spoštovanje človekovih pravic odvisno zgolj od kraja rojstva človeka, kot kaže primer Guantanama. Če ne bomo spoštovali temeljnih človekovih pravic soljudi, tudi naše temeljne pravice ne bodo spoštovane.
Ob ohranjanju spomina na žrtve holokavsta je pomembno, da tudi danes preprečimo nastanek novih oblik genocidov in zatremo tiste, ki potekajo. Vendar ohranjanje spomina na holokovast in na njegove na žrtve ni dovolj. Francoski personalist Mounier je zapisal: »Sončni žarek, ki ne spremeni resničnosti, je mrtev.«
Če ne bomo spreminjali resničnosti na bolje, je zgolj spomin na trpljenje (vseh) žrtev zaman.
Zdravko Luketič, Maribor
Pripis: Prispevek je nekoliko spremenjena različica govora, prebranega ob otvoritvi mednarodnega znanstvenega srečanja Vsako leto eno ime – Ivan Breskvar, ki je ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta 27. januarja 2017 potekalo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
