Še posebno v današnjem času, ko ta poklic ni več cenjen, to ni lahko. Ja, rekla sem poklic, ker mislim, da je to prav poklic. Seveda imamo danes mame svoje poklice, da lahko pomagamo očetom pri skrbi za materialno plat družine, a ustvarjene, poklicane smo za rojevanje in vzgojo. Ne samo telesno, tudi duševno, čustveno.
Mene je misel na to, da bom postala mama, kar malo plašila. V šoli so me naučili mnogo stvari, mi pokazali vso umetnost sveta, znanost in zgodovino, nihče pa mi ni povedal kako se ravna, ko postaneš mama. Kaj bom sredi noči z jokajočim dojenčkom, kako bom triletniku odgovorila na vsa vprašanja, kako bom ravnala s trmoglavim pubertetnikom? Brez praktičnih znanj o negi, psihologiji samo z nekim naravnim nagonom… Ali ni to neodgovorno?
Zlata nit
V teoriji bi lahko imeli domove, kamor bi otroke oddali, jih tam oskrbovali, negovali in vzgajali po visokih standardih in na koncu vzgojili “popolne ljudi”… in ženske bi se lahko popolnoma posvetile svojim karieram! Zakaj otroci sploh potrebujejo mame?
Podobna situacija se odvija v sirotišnicah. Pa si, kljub odlični vzgoji, skrbi in negi vzgojiteljic, otroci neskončno želijo, da bi lahko živeli pri mami in atu. Zakaj se ta način ne obrestuje? Neka nevidna, večna, zlata nit se splete takoj ob spočetju med mamo in otrokom.
Seveda ne gre vse vedno gladko …
Moja prvorojenka je imela kot dojenček prebavne težave. Ker so meni, tako imam v spominu, dajali vedno kamilice, sem to storila tudi sama. Žal niso rešile problema. Mojo zlato pediatrijo je nadomeščala zdravnica, ki sem jo prvič videla, zato je bil šok ob njeni reakcijo toliko večji. V ambulanti je tako vpila na mene, da so mame v čakalnici verjetno mislile, da je pred njimi na vrsti serijska morilka. »Kamilice otroku, ki bruha! Kdo je še to slišal!«
Na poti domov sem se spraševala, če bo ta moj otrok dočakal pet let, ob meni, nesposobni, neodgovorni, neumni in ne vem kakšni mami še vse. Z več sreče sicer kot pameti so vsi štirje zrasli in danes, ko pomislim nazaj, nam niti ni šlo tako slabo.
Materinski čut
Ko v mami začne življenje, to kar nekako ve. Ve, da čeprav je velik šele kot rižek, je njen otroček. Potem šteje dneve kdaj bo grahek, pa fižolček, pa… ga že čutim, ali se mi samo zdi? Joj, kako so lepi ti trenutki! Pa rojstvo, ta čudovit dogodek, ko se začne novo življenje. Zreš v štručko in premišljuješ: »Kakšna bo čez dvajset let. Kaj moram narediti, da bom najboljša mama? Vse! Za otroka moram narediti vse… ne, paziti moram, da ne bo razvajenec! Ta otrok je najlepši na svetu in sigurno bo nekaj posebnega!« To verjetno vsaki mami govori materinski čut. No, seveda so tudi mame, ki jih taki dogodki spravljajo v stisko. To je doletelo tudi mojo mamo. A materinski čut je živ, ne glede na rane, ki jih nosimo.
In ta čut ne odpove niti takrat, ko malega dve letnika po trgovini premetava trma, ko petletnik vpraša, če Jezus na oltarju že miga, ko na govorilnih urah poslušaš o strašnih problemih in na športnem tekmovanju prepričuješ otroka, da je pomembno sodelovanje in ne zmaga.
Pa tisti dnevi, ko gre vse narobe… in se ob koncu dneva vprašaš ali dam lahko odpoved? Da ne pomislim na vse krivice, ki jih mama nezavedno naredi otrokom ali oni njej. Ne, mama ne more dati odpovedi. Ima le upanje, ker je jutri nov dan in samo Bog ve kako ga bo speljala. Za take trenutke hranim listke, kjer piše, »Oprosti«, »Za mojo najboljšo mamico…«, ali »Vse najboljše…« ali pa preprosto »Rada te imam«.
Mama je žal samo človek
Ima pa vsaka mama čudežno stvar, ki rešuje vse probleme. Imenuje se naročje. Tam je vse v redu. Kako lepo! Tu je mogoče odgovor, zakaj je tako malo mam v politiki, na vodstvenih položajih … Ker so to bojni položaji in ne varna naročja. Take smo. Hvala vsem mamam, ki se spustite na ta delovna mesta in nas zastopate tudi na “bojnih položajih”, ki so bolj “moški”.
In na koncu, hvala Bogu za materinski čut, ki nas pelje in vodi skozi najbolj vznemirljiv poklic: MATERINSTVO.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
