Na okrogli mizi, ki je bila 4. marca v Galeriji Družina, ob izidu knjige Adriana Pessina Bioetika, kritična vest tehnološke civilizacije, so govorili ugledni strokovnjaki in znanstveniki: prof. dr. Jože Trontelj – predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Komisije Republike Slovenije (RS) za medicinsko etiko, prof. dr. Borut Ošlaj – predavatelj na Filozofski fakulteti, doc. dr. Roman Globokar – predavatelj na Teološki fakulteti in član Komisije RS za medicinsko etiko, dr. Urh Grošelj – zdravnik in član Komisije RS za medicinsko etiko, Janko Jožef Pirc – prevajalec.
Knjigo je izdala Založba Družina. O njej in avtorju je uvodoma govoril prevajalec Janko Jožef Pirc. Adriano Pessina je filozof, član Papeške akademije za življenje. V knjigi se ne sklicuje izrecno na božje razodetje, čeprav je kristjan, temveč v razmišljanju sledi naravnim zakonom in jih osvetljuje s filozofskih etičnih vidikov in, čeprav ne eksplicitno izraženo, je v razmišljanju skladen z sporočilom božjega razodetja. Prva izdaja te knjige je bila leta 1999 in je tudi danes povsem aktualna. Za prevajalca je bila zahtevna, moral je dobro prevesti pomen vsebine, ki se pogosto ni dala neposredno prevesti v slovenščino. To mu je po mnenju strokovnjakov zelo dobro uspelo. Knjiga je zahtevna po vsebini, primerna predvsem za študente. V prvem delu je splošna vsebina o obravnavani temi, v drugem pa avtor obravnava pet ključnih izbranih področij bioetike, zadnje med njimi v knjigi je področje filozofije in znanosti v odnosu do smrti.
Nov okvir bioetike
Govorci so se v razpravi o knjigi dotaknili med drugimi vprašanj o izvoru in razvoju bioetike, pomenu in vplivu bioetike v današnjem svetu, vlogi krščanstva v današnji bioetiki, vzgoji za vrednote v šolah, vlogi medijev. R. Globokar pravi, da gre danes za nov okvir bioetike, ki ga je začrtala nova tehnološka civilizacija. V njej je človeštvo zmožno sprožiti procese, ki jih ne bo več obvladalo. Ob tem je nastalo vprašanje odgovornosti, treba je iskati odgovore na nova vprašanja o odločanju o življenju in smrti živih bitij ter na vprašanje odgovornosti.
Vrednost življenja pada
J. Trontelj je dejal, da bo na področju bioetike zmeraj več praktičnih vprašanj. Za primer se je vprašal, kaj bi bilo, če bi komisija za medicinsko etiko, ki ji predseduje, prejela v obravnavo predlog za raziskavo o podaljšanju človeškega življenja za 20 let. Ob takem vprašanju pač tudi povsem navaden človek mora postati pozoren. Profesor Trontelj meni, da bi z medicinsko etičnega vodika tak predlog zavrnili zaradi mnogih negativnih posledic. Pozornost pa je usmeril tudi na vprašanje vrednosti človeškega življenja ob prenaseljenosti planeta Zemlja. Menda nas je že kar petkrat toliko, kot bi na še bilo primerno ob naravnih zmogljivostih planeta. S tem dejstvom se vrednost človeškega življenja gotovo znižuje.
Dva koncepta
V svetu sta vidna dva koncepta v odnosu do življenja je razložil R. Globokar. Eden je koncept svetosti in nedotakljivosti, drugače povedano nerazpoložljivosti življenja. Po tem konceptu se o odnosu do življenja ne da razpravljati, svetost življenja je postulat, je sveto samo po sebi. Na podlagi tega koncepta se človeških zarodkov ne sme uporabljati v medicinske in farmacevtske namene. Ta koncept je zakoreninjen v krščanski etiki, v kateri ima bioetika, kot je dejal U. Grošelj, bogato osnovo: 400 let moralne teologije, prve bolnišnice in hospici v Evropi, socialni nauk Cerkvi. Po drugem konceptu pa je možno določati kriterije o tem, kaj sploh je človeško življenje. S tem se odpre možnost za razpravo o vsem v utilitarnem smislu. Krščanske osnove v tem konceptu ni več. Past se skriva v tem, da lahko eni podrejajo človeško življenje blaginji družbe, druge pa za to žrtvujejo. Profesor Ošlaj je različna filozofska stališča do bioetike in njihov razvoj skozi zgodovino slikovito primerjal s konceptom oblikovanja parka po francoskem in angleškem modelu. Francoski je daleč od naravnih sestavin, angleški se mu poskuša približati. S to primerjavo je želel ponazoriti različnost v filozofsko etičnem odnosu do podrejanja narave človeškim željam in potrebam. Ali lahko iz človeškega življenja naredimo francoski park, ali ga lahko intrumentaliziramo? Vprašanje dobi grozljivo razsežnost ob novici, ki jo je povedal profesor Trontelj in je v zadnjem času zaokrožila po svetovnem spletu. V Indiji so v neki bolnišnici sterilizirali 100 žensk, čeprav je to daleč nad številom, ki je dovoljeno. Ker je bilo postelj v bolnišnici premalo, so jih po operaciji odložili kar zunaj na prašno zemljo. Verjetno so bile to revne ženske, ki so prišle na sterilizacijo zaradi osebnih stisk.
Mediji, šola in vzgoja
Govorci so se dotaknili tudi vprašanja vrednosti življenja vseh živih bitij, ne le človeškega. Zanimiva so bila tudi vprašanja o vlogi medijev in vzgoje. Mediji po besedah Urha Grošlja ne igrajo pozitivne vloge, preveč poenostavljajo, objavljajo netočnosti, iščejo senzacije. Vzgoja za vrednote je po mnenju profesorja Trontlja nujna že v zgodnjih otroških letih. Če otrok že v nežnih letih ne prejme dovolj ljubezni, ne more razviti empatije do drugih živih bitij. Vzgoje je v slovenskih šolah v primerjavi z evropskim prostorom katastrofalno malo, kar kaže raziskava prof. dr. Janeka Museka. To je v šolah nujno treba popraviti. Kaj nas sicer čaka v prihodnosti?
Foto: Tone Lesnik
