Gotovo marsikomu ni vseeno kaj se dogaja v njegovi domovini in z njo. Človek je senzitivno bitje, ki s čutili hitro zazna, kaj se dogaja v njegovem okolju. Zazna nevarnost, nesreče, klimatske spremembe kot tudi kompleksnejše pojave kot so gospodarska in socialna kriza, čustva drugih do njega in se na vse to na svojstven način odzove. Še posebej pa so ljudje občutljivi in odzivni na razmere, ki zadevajo neposredno njihov materialni in socialni položaj, osebno perspektivo in prihodnost. V zadnjem času so prebivalci Slovenije vse bolj enotni v enem samem pogledu – to je, da se kriza poglablja in to na več področjih, na samo na gospodarskem.
Odsev sedanjih razmer
Slovenija je majhna država, ki po prebivalstvu ne dosega števila srednje velikih evropskih mest. Majhnost prinaša s seboj stanje, ki našo državo postavlja v specifičen položaj, posebej v primerjavi z velikimi državami in sodobnimi demokracijami.
Neformalne socialne mreže obvladujejo celotno družbo in pokrivajo večino socialnega prostora. Zato se postavlja vprašanje, ali ni morda naša država premajhna za sodobni tip demokracije. Na načelni ravni je naša država demokratična. Ker pa ljudje razumemo pojem demokracije različno, lahko rečemo, da je ta v naši državi še v izgradnji.
Po razpadu socializma smo prešli v fazo t.i. prvotne akumulacije kapitala. Distribucija družbenega premoženja, nove kapitalske naložbe in vzvodi odločanja so pripomogli na eni strani k velikemu kopičenju bogastva, na drugi strani pa so se pojavile ljudske množice z velikimi eksistenčnimi problemi.
Šibki mehanizmi pravne države, obstoječi vzorci razmišljanja in vseobča kultura, so omogočili dobro zasnovo za pojav t.i. primitivnega kapitalizma, ki se kaže v eksploataciji delovne sile, plačilni nedisciplini, neupoštevanju in izigravanju zakonodaje, številnih tožbah na sodiščih, mobingu, klikarstvu in pajdašenju, nespoštovanju človeške integritete, dostojanstva in zasebnosti z vsemi njihovimi posledicami vred. Težava primitivnega kapitalizma je dokaj primitiven ustroj družbe, kjer posamezniki vidijo svojo priložnost z etično nesprejemljivem vedenjem, pri tem pa jim tega do določene stopnje nihče ne preprečuje.
Za sedanjo slovensko družbo je značilno, da je precej statična in monopolistična. Ne samo, da država vzdržuje velike gospodarske monopole, temveč ohranja monopole v pogledu socialnega in intelektualnega kapitala. Drugače povedano, na ključnih ravneh odločanja horizontalno krožijo bolj ali manj vedno isti akterji in to že nespremenjeno vse od konstituiranja samostojne države. Mnogim ustvarjalnim potencialom je dostop do kariere tako rekoč nedosegljiv.
Družba je atomizirana na klike in interesne združbe, med katerimi vlada surov boj, podobno plemenskim bojem iz preteklosti, le da je ta plen sedaj oblast, kapital, status in vpliv. Veliko družbeno moč ima delavsko gibanje, kar govori tudi dejstvo, da nobena vlada do sedaj ni uspela s korenitimi reformami. Vse bolj pereč problem so poleg brezposelnih mladi. Nekatere generacije mladih so pravzaprav poniknile. Namesto, da bi v svojih najbolj produktivnih letih dajale maksimalne učinke, je njihov vsakdan skrčen na boj za preživetje v obliki bolj ali manj priložnostnih del.
Mnogi ljudje so spoznali, hoteli ali ne, da bodo samo z brezobzirnim komolčarstvom, povzpetništvom, prilizovanjem in pajdašenjem uresničili svoje ambicije in udejanjili svoje interese. Ko se na tej nemoralni podstati spletejo mreže, ki tako rekoč ovijejo vanjo celotno družbo, narod pa postavijo v pozicijo »nemočnega« in pasivnega opazovalca, je družba zabredla v težko izhodno situacijo, brez vidnih srednjeročnih, če ne dolgoročnih korenitih sprememb.
Kako potegniti voz iz blata?
Slovenija skuša postati gospodarstvo z visoko tehnološko razvitimi izdelki, visoke dodane vrednosti, nekakšen tehnološki park z visoko kakovostno delovno silo. V Sloveniji je nedvomno veliko posameznikov z vrhunskimi sposobnostmi in dosežki, kot tudi podjetij, zlasti manjših, ki so prodorna in uspešna v tujini.
Po drugi strani pa je veliko sistemov in institucij, ki so še precej neracionalno organizirani in vse bolj bremenijo državni proračun. Ker je cena socialnega miru visoka, bo moč takšnih sistemov še v prihodnje dokaj velika. Sodobno in prodorno gospodarstvo zahteva ustrezno družbeno zavest in podlago.
Za spremembo mentalitete je treba poseči na področje vzgoje in izobraževanja, kulture, znanosti. Drugačna kultura komuniciranja in drugačni moralni kodeks družbenih odnosov je pogoj za vzpostavljanje razmer, ki bodo naklonjene razvoju konkurenčnega gospodarstva. Družba zavisti, kjer je nevarno in nezaželeno biti ustvarjalen, prodoren, pameten in uspešen vodi samo do tega, da je na koncu neuspešna celotna družba.
Spodbujati kreativne potenciale ljudi, spodbujati in materialno podpirati nadarjene, osebnostno dograjene in urejene posameznike, subvencionirati dobre projekte, ustvariti pogoje za delovanje stimulansov, poenostavljati administrativne postopke za zagon in delovanje podjetij, privabljati profitabilne tuje investicije, ki bodo kreirale na tisoče novih delovnih mest, motivirati zaposlene v podjetjih in institucijah, voditi podjetja in družbo z zgledom, je nujno za zaustavitev drsenja naše države navzdol, kajti družba uravnilovke suborganizirana v nedemokratične interesne skupine nas spominja na sistem katerega zlomu smo bili mnogi sami priča.
Foto: Wisconsin history
