Volk dlako menja, narave nikoli. Za razliko od aktualnega predsednika države, ki vse od svoje izvolitve ne menja niti dlake. Ko je bil dr. Danilo Türk pred dobrimi štirimi leti izvoljen za predsednika države, nas ni bilo malo, ki smo verjeli, da smo končno dobili dobrega predsednika države. Po Milanu Kučanu, zadnjem vodji slovenskih komunistov in po dr. Janezu Drnovšku, ki po mnenju mnogih preprosto ni opravljal nalog, ki bi jih od predsednika države pričakovali.
Dr. Danilo Türk se je zdel dobra izbira. Svetovljan z mednarodno kariero, ki je z umirjenim nastopom v odlično vodeni predvolilni kampanji prepričal kar dve tretjini volivcev. Toliko večje je bilo razočaranje, ki je sledilo že v prvem letu po izvolitvi, ko se je novopečeni predsednik odkrito postavil na eno stran političnega spektra.
Zamrznjena spodobnost
Prvi predsednik države, Milan Kučan, je ob izvolitvi zamrznil knjižico svoje stranke. S tem je formalno želel pokazati, da želi biti predsednik vseh državljanov, tudi tistih z drugega političnega pola. In priznati mu je treba, da je svojo vlogo dobro odigral, še zlasti, če jo ocenjujemo z današnje perspektive. Da ne bo pomote, propagandni stroj je ves čas nemoteno gradil njegov kult. Spomnimo se samo osladnih besed z ust razneženih fanic, denimo Alenke Pinterič, Jerce Mrzel ali Bernarde Jeklin. Tudi samemu predsedniku je kdaj ušla kakšna čez rob, denimo o potrebi po žlahtni desnici. Kot da smo kdaj imeli žlahtno levico.
A ko pogledamo presek celotnega Kučanovega predsedovanja, lahko rečemo, da je dokaj dobro odigral vlogo očeta naroda. Lahko bi rekli, da je pokazal dobršno mero sloga in spodobnosti, ali, če hočete, inteligentnosti. Nekdanji predsednik države je nekaj dal nase.
Za aktualnega predsednika lahko žal, le ugotovimo, da je zamrznil večino prej omenjenih vrlin. Glede na življenjsko pot in uspešno diplomatsko kariero je prav neverjetna predsednikova odsotnost sposobnosti ali vsaj želje po predsedovanju tudi tistemu delu državljanov, ki prihajajo z druge politične strani. Neverjetno je, kako brez težav uporablja dvojna merila v odvisnosti od politične pripadnosti, ter s kakšno lahkoto o tisočih pobitih govori kot o drugorazredni temi, obenem pa brez težav odlikuje nekdanjega vodjo tajne politične policije, ki se je med drugim ukvarjala tudi s teroristično dejavnostjo.
Glavno, da je naš
Če je predsednik države v čem konsistenten, so to dvojna merila, pri katerih nikoli ne razočara. Spomnimo se samo reformnih in varčevalnih ukrepov zadnjih vlad. Za časa prve Janševe vlade se je predsednik jeseni 2007 udeležil protivladnih demonstracij. Dobra tri leta kasneje je kljub nasprotovanju vseh sindikatov podprl pokojninsko reformo Pahorjeve vlade, danes pa je spet izredno kritičen do varčevalnih ukrepov in reformnih potez vlade. Pri čemer nekritično ponavlja za sindikati in opozicijo, da bodo predlagani ukrepi najbolj prizadeli najšibkejše.
Nenavadno vedenje je predsednik pokazal tudi pri iskanju mandatarja. Njegovi pomisleki glede Janeza Janše bi lahko bili seveda povsem na mestu, če ne bi hkrati povsem nekritično podpiral Zorana Jankovića.
Eno zadnjih demonstracij dvojnih meril nam je predsednik države ponudil ob zadnjih aferah poslancev, ko je poslancu Simčiču v svojem slogu popridigal, da ima ˝priložnost, da izkaže odnos do etike in morale v politiki in javnem življenju˝. Le dan kasneje, ob izbruhu afere Meršol, predsednik države ni zmogel kritike na račun enega svojih.
Lani poleti, ob odstopu notranje ministrice Katarine Kresal, je predsednik izjavil: ˝V teh tednih je treba manj govoriti, ter čim več in čim bolje misliti.˝ Morda bi pomagalo, če bi nam za začetek dal zgled kar sam.
Vir fotografije: funnyjunk
