Avtor: Štefan Kržišnik. Vir: Iskreni.net. »Kaj neki pripravljajo za zadnji teden pred referendumom?« je večkrat nanesla beseda med prijatelji v času kampanje. Sam sem pričakoval kakšno bombico, afero, spin, toda to, kar se je zgodilo na sobotnih Viktorjih, je preseglo meje moje domišljije.
V soboto zvečer sem med brkljanjem po spletu na twitterju opazil, da se nekaj dogaja – #viktorji. Preklopil sem na TV SLO 1 in imel kaj videti. Vame je takoj butnila podoba črnega Borisa z belim napisom ZA.
Dobrodošli v krasni svet slovenske zabavne »kulture«.
Kot mnogi drugi nisem mogel gledati cele oddaje. Le odseke Tičeve in Jonasa sem ujel. Gojc, Slon in Sadež so mi bili prihranjeni »live«. Je bilo prek twitterja dovolj.
Nisem mogel verjeti svojim očem. Že res, da je tudi TV SLO v tej kampanji pri poročanju prefinjeno dajala prednost ZA. Že res, da je Pop TV to delala očitno. Že res, da si v Delu in Dnevniku moral iskati mnenje PROTI kot šivanko v senu. Toda, da si bo nacionalka privoščila takšen profesionalni, etični, ne-kulturni in nenazadnje tudi pravni kiks, tega si pa nisem mislil.
Odveč so besede o svobodi govora, s katerimi se zdaj izvijajo ustvarjalci in nekateri voditelji. Samo zamenjali bi »tradicionalne družine« s homoseksualci, katoličane z ateisti in ministra za kulturo z ljubljanskim kmalu-županom, pa bi ves slovenski prostor – ne samo plebs, ampak tudi medijske elite, takoj razumel, za kakšno svobodo govora je šlo.
Ponižanje ne rodi spoštovanja
Naj ustvarjalci še tako zavijajo vse, kar se je zgodilo, v ceneni celofan satire – sam sem se kot nekdo, ki se je javno izpostavil proti zakoniku, dejansko počutil ponižanega. Pa se nimam za človeka, ki ne bi prenesel šale na svoj račun.
Ob kakšnem drugem medijskem poročanju sem se počutil recimo premaganega ali razočaranega. Imajo pač podporo medijev, dobro mrežo, večjo finančno podporo, izpiljen PR, znajo z mediji, novinarji so osebno večinsko ZA … Okej, dobri ste, ste pač zmagali v tem.
Toda ponižanega se do Viktorjev nisem počutil nikoli. Tukaj pa so si ZA-jevci privoščili … – beseda frontalni napad bi bila premalo. Privoščili so si užitek ob moči. Užitek ob tem, da jim je v varnem objemu večinsko ZA-jevske zabavne in medijske elite dovoljeno domala vse.
Če bi bile šale, ki so jih stresali voditelji, raztresene po slovenski medijski krajini, ne bi imele tako hudega učinka. Toda tu so bile zbrane v paketu »užitek ob moči«. S pozicije moči tistega, ki ima v roki nacionalni medij. Ali s pozicije moči tistega, ki si upa ta medij povsem brez-sramno zlorabiti. Hahljajoč se skupaj z odgovornimi iz prvih vrst pod odrom Cankarjevega doma.
Nikakor ne trdim, da tudi na strani PROTI v dobrih dveh letih od prvega predloga DZak ni bilo nobenega govora, ki ne bi bil dovolj spoštljiv. Ne trdim, da ni padla tudi kakšna beseda čez rob, še zlasti v premajhni zmožnosti empatije, kaj pomeni biti homoseskualna oseba. Toda upam si zapisati, da tako sistematičnega poniževalnega pristopa ni bilo.
V ostrini predvolilnih in predreferendumskih soočenj je spoštovanje vedno ogrožena vrsta. Toda ob fer dvobojih se ga da po volilnem dnevu pozdraviti. Bojim pa se – po duhu sodeč, ki je ušel iz steklenice – da tokrat ne bo tako. Ponižanje spoštovanja ne more roditi.
Prav je, da so se zgodili Viktorji
Bolj kot v teh iztekajočih se dneh pred referendumom razmišljam o Viktorjih, bolj se mi zdi prav, da so se zgodili, kljub osebnim občutkom, ki sem jih opisal zgoraj. Kajti razgalili so vso bedo slovenske medijske krajine in vso plehkost večjega dela slovenske popularne kulture in njenih glavnih nosilcev.
Morda je bilo potrebno, da so pred ljudi, ki so zrli v soboto v ekrane, upajoč, da bodo ugledali najžlahtnejše sadove medijske in popularne kulture, postavili pravo podobo, brez mask in lažnih oblačil. Že vedo odgovorni na RTV, zakaj so jih nekaj dni umaknili celo iz svojega arhiva. Očitno je bila ta podoba preveč zgovorna.
In še zaradi nečesa je dobro, da so se zgodili Viktorji. Mnogim se je uprlo. Pa ne samo v zvezi z zakonikom, ampak tudi v zvezi z vsem, kar nam naši mediji dnevni prinašajo v naše življenje, vse do intimnosti našega doma.
In to je dober upor, kajti pomeni prebujanje civilne družbe, prebujanje iz lažne ležernosti, da imamo družbo, kjer lahko delamo, plačujemo davke, trošimo in gledamo TV, za lastne vrednote pa se nam ni treba nevemkaj boriti. Tak upor bi morala ceniti zlasti država, ki vrednoto upora tako visoko časti, da mu je namenila celo državni praznik. Upamo samo, da bo pravica do njega priznana tudi zdajšnjim PROTI-jevcem. Če že glede sovražnega govor zanje veljajo nesorazmerno strožji kriteriji.
Mogoče bi pa vsi Slovenci v teh dneh rabili malo zdravega anarhizma. Ali kakor je eno od hudomušnih gesel mojega prijatelja: »Kar je PROTI, sm jst vedno ZA!«
