Medijsko narediti Viranta za apolitičnega strokovnjaka – enkrat so ga predstavljali kot profesorja, drugič kot predsednika Zbora za republiko, spet tretjič kot bivšega ministra – seveda prinaša nujne spreglede novinarjev za nazaj. Danes pomeni naslednje: bolj malo se zanimati za učinke njegove plačne reforme javnega sektorja. Ali njegov »pregon« korupcije na način, da želi ukiniti Kosovo antikorupcijsko komisijo. Ali njegove moralne standarde v mandatu 2004-2008, kjer je gledal skozi prste svojim in Janši. Ali zaposlovanje svoje žene pri tastu. Ali nenehno govoričenje o »osebni kompatibilnosti«, s katerim je kot moralni šerif upravičeval nekatere kadrovsko sporne rešitve. Še manj za njegove neštete obljube, da nikoli ne bo šel v politiko. Ne, vse to danes medijev ne zanima.
Kot jih nikoli ni zanimala njegova politična lojalnost. Virant je bil v SDS vse, le član ne. Natankoma to nam je tudi sporočil Janša. Kaj se je torej zgodilo, da zdaj mediji nenadoma odkrivajo dvojno, mimikretično naravo pojavov? Zakaj doslej niso uspeli nikoli povedati in zapisati, da je Virant vpet v pogon SDS, da je predsednik enega izmed njihovih odborov za javno upravo?
…….
Mimikretična torej ni bila le Virantova narava, prav takšna je permanentna narava slovenskih medijev. Oni so pravi Pigmalioni novih političnih liderjev in strank.
…….
Igra politične mimikrije je znova uspela. Medijem je treba čestitati: na volitvah imajo svojega favorita. Ne tistega, ki ima dostop do medijev, temveč onega, ki so ga pomagali ustvariti.
Več: IN MEDIA RES
