Doslej je imela beseda kristjan, s katero poimenujemo krščanskega vernika, se pravi vernika, ki naj bi bil ukoreninjen v evangelijih, prilastke: pobožen, dober, mlačen, slab. Pred nekaj dnevi smo dobili nov prilastek oziroma besedno zvezo kulturni kristjan. Richard Dawkins, etnolog, evolucijski biolog, sicer pa eden najbolj znanih ateistov na svetu in avtor razvpite knjige Bog je zabloda (iz leta 2006), se je namreč razglasil za kulturnega kristjana. Za omenjeno knjigo, ki je spodbudila številne razprave, je pokojni Benedikt XVI. bistroumno izjavil, da je to »znanstvena fikcija«. Njegovemu mnenju je ni potrebno ničesar dodati.
Neustavljivi pohod islama
Dawkins, ki je »znanstveno« izganjal krščanstvo iz Združenega kraljestva in vsega prosvetljenega zahoda, je zgrožen opazil, da v sekularizirano zahodno družbo zmagovito prodira islam. Streznila ga je, žal prepozno, slovesno okrašena ulica v središču Londona. Ne »Happy Easter« temveč »Happy Ramadan« se je v letošnjih velikonočnih dneh bleščalo nad glavami Londončanov in turistov. Dawkins, ostareli bojevnik zoper krščansko vero, je iz rokava potegnil teorijo oziroma razliko med verujočimi in kulturnimi kristjani; odslej se prišteva med slednje. Ne veruje in hkrati ne zavrača dediščine krščanstva. Zaskrbljen je za usodo neprecenljivega bogastva umetniških stvaritev, pri katerih so ustvarjalci našli navdih v krščanstvu. Krščanstvu priznava spoštljiv položaj žensk in opozarja na njihovo zapostavljenost v islamu. Tudi razumevanje do homoseksualcev v islamu išče zaman.
Bivši in zdaj že pokojni francoski predsednik Giscard d’Estainge je najzaslužnejši za to, da so leta 2007 evropski politiki iz besedila Lizbonske pogodbe vrgli krščanstvo. S somišljeniki je sejal veter zadrtega ateizma oziroma »nekulturnega« krščanstva, danes žanjemo vihar nekrščanskih religij, predvsem islama, in tujih kultur v postarani, presiti vsega in zdolgočaseni Evropi. Cerkve brez krščanskih vernikov se zapirajo in spreminjajo v zabavišča in gostišča. V stanovanjskih soseskah urbanisti ne načrtujejo novih krščanskih cerkva.
Slovenija pri sekularizaciji, multikulturizaciji in islamizaciji ni nobena izjema. Morda kakšno leto ali dve zaostaja za dogajanji v »jedrni« Evropi, kar pa problema ne zmanjšuje, ampak ga le malce potisne v prihodnost. Na dan, ko to pišem, TV Slovenija iz ljubljanske džamije prenaša molitve ob koncu islamskega postnega meseca. Brez tehničnih motenj, ki se rade pojavljajo pri prenosu bogoslužja z Brezij. Na nacionalni televiziji so borci zoper katolištvo, ki jim je celo kulturno krščanstvo odvratno, prav na veliko noč debatirali o islamofobiji. Bati se je, da bo ljubljanski župan še v tem mandatu dal mesto okrasiti po vzoru Londona. Na razpisu bo kajpak zmagala dinastija Modic, ki se ji bo posel potegnil iz veselega decembra v Happy Ramadan.
Kulturni kristjani v Sloveniji
Statistični podatki so neizprosni. Delež katoličanov in drugih kristjanov se v Sloveniji vztrajno zmanjšuje. Število rojstev, še bolj pa krstov je zaskrbljujoče majhno in novih duhovih poklicev je komajda kaj. Povsem drugačna slika pa je pri neuradnem preštevanju kulturnih kristjanov, torej tistih, ki še niso povsem pretrgali popkovine s krščansko tradicijo.
Kulturnim kristjanom je bistvo velikonočnega veselje v preobloženi mizi, na kateri ne smejo manjkati blagoslovljene jedi. Celo v mestnih župnijah na veliko soboto verujoči, predvsem pa kulturni kristjani nekajkrat napolnijo cerkve, ko prinesejo jedi k velikonočnemu žegnu. Ali je to le starodavni slovenski običaj ali še kaj več, ve le Bog. Prisostvoval sem žegnu, pri katerem se je župnik zelo potrudil z navdihujočim govorom in mladinski zbor je ubrano zapel tri pesmi. Navzoči so bučno zaploskali – verjetno iz hvaležnosti do pevcev, ki so jim nepričakovano »polepšali dan«. Blagoslov kot družabni dogodek? Morda pa se je vendarle kdo med njimi na sicer neprimeren način zahvaljeval za blagoslov in dobroto, ki nam jo izkazuje Božja previdnost.
Na velikonočni ponedeljek so drveli v Emavs oziroma k blagoslovu v Mirno Peč motoristi. Kar 3.500 naj bi jih bilo in med njimi ateistična botra in kulturna kristjanka, predsednica Nataša Pirc Musar. Neverjetno, kako se prime vsaka novotarija! Naj bo dovoljeno hudomušno vprašanje. Ali je blagoslov motorjev prevagal prizadevanja za zeleni prehod in koliko CO2 so »romarji« spustili iz bencinskih motorjev v ozračje ter kolikšen hrup so povzročali? Kakorkoli že, blagoslov naj jih spremlja in obvaruje pred skušnjavo divjanja po zatrpanih in zakrpanih slovenskih cestah. Upajmo, da je v dolenjski vasi med tisoči oblečenih v usnje vsaj kdo spoznal vstalega Zveličarja pri lomljenju kruha.
Za konec
še nerešljivo vprašanje, kaj nam je storiti, da bi se delež kulturnih kristjanov zmanjševal in povečeval delež verujočih. Kako se izogniti pastem, ki jih nastavljata slovenska in evropska politika z dajanjem prednosti vsemu, kar ni krščansko? Pa naj bo to islam, vzhodnjaška duhovnost ali »znanstveno« utemeljeni ateizem.
