Verska skupnost po Guliču

V javnosti lahko v teh dneh beremo teze predloga novega zakona, ki ureja delovanje verskih skupnosti v Sloveniji. Teze so, pričakovano, dvignile že kar nekaj prahu v slovenski javnosti.

Verska skupnost in svetovnonazorska skupnost

Ob prebiranju tez, ki so javno objavljene je zanimivih kar nekaj detajlov. Najprej je že zelo pomenljiv nov naslov zakona: Zakon o verskih in svetovnonazorskih skupnostih. Beseda ‘svetovnonazorski’ se najbrž ni po slučaju znašla v naslovu. Predlagatelji med drugim utemeljujejo sprejetje novega zakona s tem, da širijo področje urejanja, saj zakon ‘ne ureja le enega vidika svobode vesti, to je svobode vere, temveč v celoti ureja kolektivni vidik človekove pravice svobode vesti.’ Nadalje zapišejo, da je ‘ta širitev tudi odločilni razlog za pripravo novega zakona in ne le popravkov obstoječega’.

Skratka, materija ni več zgolj verska svoboda temveč širše, tudi svoboda vesti. Sam sicer nisem strokovnjak za to področje, vendar mi je tovrstna ‘sinteza’ vsaj nekoliko nenavadna. Seveda je zavarovanje svobode vesti ena temeljnih predpostavk pravne države. Vprašanje je le kakšen smisel ima to urejati s t.i. verskim zakonom. Ali pa to ni več ‘verski zakon’?

Predlagatelji trdijo, da ‘neurejenost kolektivnega vidika svobode vesti, ki ni zajet v svobodi vere, pomeni protiustavno pravno praznino.’ Sam si razlagam, da bi med drugim lahko to pomenilo npr. da imajo tudi neverni po tem zakonu pravico ustanoviti ‘svetovnonazorsko skupnost’, ki bo pravno formalno enaka verski skupnosti. Problem seveda ni v pravici po združevanju ali organiziranosti različnih svetovnonazorskih skupin. Problem je, če se na isti imenovalec da tovrstne skupnosti in verske skupnosti. To pa že bolj spominja na določeno ‘redefinicijo’ urejanja področja verskih skupnosti, kot je to zapisano v točki 11.7. koalicijske pogodbe iz konca leta 2008.

Verska skupnost s tremi člani

Druga podrobnost je predlog spremembe registracijskega postopka. Kot so zapisali predlagatelji v samih tezah, se v tem delu zakon naslanja na Zakon o društvih. Samo po sebi to seveda ni sporno, saj se tudi v tem delu obstoječi Zakon o verski svobodi naslanja nanj. V oči pa močno bode minimalno število članov, ki bi jih po novem bilo potrebnih za registracijo verske skupnosti. Iz zdajšnjega kriterija najmanj 100 članov in 10 let delovanja bi naj nov zakon uveljavil enake pogoje kot veljajo pri društvih – trije polnoletni državljani. Ne glede na to, da samo število članov še ne pove dosti o naravi verske skupnosti, si je vendarle zelo težko predstavljati versko skupnost s tremi člani. Res je, da je Ustavno sodišče določilo, da je sedaj veljavni kriterij protiustaven, da je torej postavljen previsoko. To pa še ne pomeni, da je potrebno iti v drugo skrajnost.

Cerkvi ali gasilskemu društvu?

Določa se tudi nova formula financiranja verskih skupnosti. Namesto sedaj veljavne ureditve, ko se financirajo verske skupnosti neposredno iz državnega proračuna na podlagi opredelitve iz zadnjega popisa prebivalstva, bi po novem šteli, koliko davčnih zavezancev nameni del dohodnine posamezni verski skupnosti. Ta predlog se sicer na prvi pogled zdi pravičen in smiseln. Vendar je po drugi strani potrebno upoštevati dejstvo, da državljani lahko ta isti del dohodnine namenijo ne samo verskim skupnostim, temveč vsem društvom in organizacijam, ki imajo status javnega interesa na različnih področjih (gasilska, športna…). Skupaj je teh upravičencev najmanj okoli 2000. In kot je povedal tiskovni predstavnik Katoliške cerkve v Slovenije dr. Saje, izkušnje kažejo, da zelo malo ljudi namenja ta denar posameznim škofijam. In tega se predlagatelji vsekakor zavedajo.

Spet se ustvarja nek mešani lonec, kamor se tlači verske skupnosti z vsemi ostalimi organizacijami.

Ustvarjanje megle

Bralec iz prebiranja tez pravzaprav sploh težko (če sploh) dobi predstavo o tem, kaj naj bi po tem zakonu sploh bila definicija verske skupnosti. Saj ne, da bi to bilo najpomembnejše. Vendar se ustvarja občutek, da se je država kar močno potrudila, da ustvari neko meglo, ki briše razlike med verskimi skupnostmi in ostalimi civilnimi organizacijami.

Zdi se, kot da je odločitev Ustavnega sodišča postala prikladen izgovor predlagateljev, da sprejmejo nov zakon, ki bistveno spreminja tudi ostala področja, ki pa jih Ustavno sodišče ni določilo kot sporne.

To, da so se največje, pa tudi manjše verske skupnosti javno oglasile z nasprotovanjem, najbrž kaže na to, da nekega dialoga urada z verskimi skupnostmi v samem procesu pripravljanja tez  ni bilo. Res je, da bo za to še čas. Nenazadnje bo v kratkem o tej temi javna tribuna. Vendar en cilj je gotovo dosežen – v javnosti je pričakovati odmevno in ideološko nabito debato, ki bo še bolj razdvajala državljane in vnašala nemir v že tako segreto ozračje. To bo tudi priložnost za preusmerjanje javne pozornosti.

Viri:

http://e-uprava.gov.si/e-uprava/zakonodajaIskanje.euprava?naziv=&min=6417&vrsta=&podrocje=&status=

http://www.zares.si/koalicijska-pogodba/

http://tvslo.si/#ava2.87213182

Foto: Mladina