Velika Britanija in EU

Avtor: Jože Horvat. Vir: Siol. Do zdaj je veljalo, da vez med Francijo in Nemčijo tvori gravitacijsko težišče EU. Ta vez je bila na simbolni ravni vzpostavljenja z Elizejsko pogodbo, ki sta jo leta 1963 podpisala nemški kancler Adenauer in francoski predsednik de Gaulle. Za Francijo, ki je bila vsaj v idejnem smislu motor povezovanja, je to pomenilo neodvisnost tako od sovjetskega kot tudi anglosaksonskega bloka. Dejstvo je, da Francija – za razliko od VB – že dolgo ni videla več nobenega smisla v pretvarjanju, da je pomemben igralec v veliki igri.

…….

Po vojni so se bili Britanci v nekem trenutku prisiljeni soočiti z realnostjo. Počasi so prišli celo na idejo, da bi tudi sami sodelovali pri evropskem projektu. Tukaj pa so trčili na nepremostljivo oviro: v de Gaullovih načrtih ni bilo prostora za VB.

V zvezi s tem se pojavljajo vsemogoča ugibanja: glede na to, da je bil Kojève, kot je bilo omenjeno že v prejšnjem prispevku, Stalinov agent, mnogi menijo, da izhaja francoska nenaklonjenost do Anglosaksoncev iz tega vira. No, po podatkih, ki zadnja leta curljajo v javnost, je bila pravzaprav celotna francoska politika – poleg tega pa še lep del medijev – prepolna agentov KGB. Ko človek vse to bere, skorajda ne more verjeti. Trditi, da to ni imelo nikakršnega vpliva na javno mnenje, bi bilo seveda neumno. Vendar pa kljub temu to ne more biti edini razlog. Brez dvoma gre tukaj tudi za globlje kulturne razlike. Npr.: vsakdo ve, da so Britanci malce čudni, da uporabljajo merske enote, ki jih poznajo samo oni; da ne vedo niti tega, po kateri strani ceste se vozi itd. Povrhu vsega pa niti sami niso povsem prepričani, ali so res Evropejci.

Več: Siol