V Srbiji se je, kot vse kaže, zgodil politični potres, katerega razsežnosti so vsaj simbolično primerljive s tistim bistveno bolj tragičnim v Italiji.
Volivci so preprosto ostali doma
Borisu Tadiću je šlo vse kot po maslu. Njegova odločitev, da združi predsedniške in parlamentarne volitve, je bila še včeraj popoldne videti pravilna. Vse javnomnenjske raziskave so mu namreč obetale v Evropi zunaj Belorusije na moč neobičajni tretji zaporedni mandat. Medtem ko je drugi krog prejšnjih volitev pričakal skoraj povsem osamljen, je tokrat že takoj po prvem sklenil zavezništvo s socialisti, ki mu je navidezno zagotovila uspeh. Bil je tudi v psihološki prednosti: tekmeca Tomislava Nikolića je v tretjem zaporednem dvoboju prvič pustil za seboj že po prvi volilni nedelji, četudi samo za deset tisoč glasov.
Pa vse to ni zaleglo. Prvi izidi kažejo, da so kot pred nedavnim v Sloveniji odločili predvsem volivci, ki jih na volišče sploh ni bilo. Morda zato, ker so bili prepričani o gladki Tadićevi zmagi. Morda tudi zato, ker je Tadić leta 2012 precej drugačen kandidat, kot je bil leta 2004 in 2008. In v Srbiji, kjer je dvoboje “el clasica” med starima znancema vedno odločilo nekaj odstotnih točk, se je njihova odsotnost poznala.
Čudno zbližanje
Dovolj za potres. Dovolj, da je konservativni nacionalistični tabor dosegel tisto, kar se mu je izmikalo vse od leta 1997, ko je Vojislav Šešelj premagal Miloševićevega favorita Zorana Lilića, a ga je ob položaj spravila prenizka udeležba. Gotovo Tomislav Nikolić z neuglednim življenjepisom in z veliko ljubeznijo do žganjekuhe ni uglajeni Boris Tadić. Toda sklepam, da se bo večina današnjih bombastičnih časopisnih naslovov izkazala za pretirane.
Nikolićev in Tadićev politični svet sta v zadnjem mandatu pač doživela precejšnje zbližanje. Prvi je vsaj javno presekal popkovino s kompromitiranim Šešljem in njegovo oskubljeno gibanje porinil čez rob parlamenta. Hkrati je sprejel zamisel o srbski prihodnosti v Evropski uniji. Tadić je šel do neke mere po obratni poti. Za oblikovanje parlamentarne večine, ki je bila zelo pomembna predvsem v težkih trenutkih po enostranski osamosvojitvi Kosova, se je povezal z nekdanjo Miloševićevo stranko, kar je hočeš nočeš pomenilo približanje vsaj nekaterim zamislim nacionalistov. Osem let na čelu Srbije in stalna hoja po robu ustavnih pooblastil ali čeznje je tudi precej skazilo podobo prepričanega demokrata.
Ni torej nujno, da bo Srbija zaradi 20. maja bistveno drugačna. Sploh pa bo, če Tadić in Nikolić ne bosta ravno sestavila velike koalicije, ki je v primeru zmage prvega tako ali tako ne bi bilo, glavni kreator srbske politike v naslednjih letih itak zagonetni Miloševićev dedič, kosovski Srb Ivica Dačić. Brez njega podobno kot dosedanji ne bo mogel shajati niti novi srbski predsednik.
Foto: Wikipedia