Na kresni večer vsaki dve leti, letos že tretjič, v čudovitem okolju Repanškove galerije počastijo pesnika, v katerega življenje je močno posegla druga svetovna vojna. Pred štirimi leti so se poklonili Kamničanu Francetu Balantiču (1921–1943), pred dvema letoma so počastili spomin pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je bil rojen v Šoštanju leta 1922 in bil v še ne popolnoma pojasnjenih okoliščinah kot partizan ubit leta 1944 v Zavodnju pri Šoštanju. Letošnji kresni večer pa je bil posvečen pesniku Ivanu Hribovšku.
Gostitelj Janez Repanšek je v Hribovškov spomin ustvaril obeležje, ki ga je skupaj člani družine, ob navzočnosti številne publike, odkril v okviru sedaj že tradicionalnega kulturnega dogodka na kresni večer. Slavnostni govornik je bil Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev, v kulturnem programu, ki ga je organizirala in vsebinsko zasnovala dr. Marjeta Humar, so sodelovali recitator Pavle Ravnohrib, flavtistka Andreja Humar in Mešani pevski zbor Odmev, prireditev pa je povezoval Tone Ftičar. Hribovškovo poezijo so predstavili z nekaj pesmimi, z odlomki iz pisem, njegovo mesto med slovenskimi besednimi ustvarjalci pa z nekaj mislimi literarnih zgodovinarjev.
Življenjska pot Ivana Hribovška
Oglejmo si kratko življenjsko pot Ivana Hribovška, kot jo opiše njegov najpomembnejši raziskovalec prof. France Pibernik.
Ivan Hribovšek se je rodil 19. junija 1923 v Radovljici. Očetov rod izhaja iz Motnika, materin pa iz Predtrga pri Radovljici. Oče je bil nižji sodni uradnik, mama pa kmetica. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, nato se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Tu je sodeloval pri dveh rokopisnih listih – Jutranje zarje in Domače vaje, in v zavodskem kulturnem društvu, za katero je pripravil več predavanj o literarnih ustvarjalcih (Simon Jenko, Ivan Cankar) in literarnih tokovih (slovenski ekspresionizem). Po šestem razredu je zaradi občutka utesnjenosti zapustil Škofove zavode in se prepisal na klasično gimnazijo v Ljubljani. Tu se je pridružil krogu Edvarda Kocbeka, objavil dve pesmi v njegovi reviji Dejanje in prevedel Antigono. Ob nemški okupaciji Gorenjske se je Hribovšek vrnil v Radovljico in se v skupini krščanskih socialistov aktivno vključil v narodni odpor proti okupatorju. Zbirali so pomoč za izseljene, taboriščnike in partizane, tudi orožje. Osmi razred gimnazije je obiskoval v Beljaku, saj so Nemci na Gorenjskem izselili večino profesorjev, duhovnikov in tudi marsikatero družino. Zaradi vojnih razmer je že februarja 1943 maturiral. Maja istega leta se je na Dunaju vpisal na klasično jezikoslovje, kjer je študiral tudi njegov prijatelj Janez Remic. Prevajala sta antične klasike, študirala evropsko poezijo.
Tu je Hribovšek ustvaril svoje najboljše pesmi in uredil svojo rokopisno pesniško zbirko z naslovom Pesmi Marjana Gostiše, maj 1944. Rokopis je izročil Anici Resman iz Radovljice, do katere je gojil nevračana ljubezenska čustva, na kar kaže 21 ohranjenih pisem.
V decembru 1944 se je izognil mobilizaciji v nemško vojsko. Pridružil se je gorenjskim domobrancem, s katerimi se je maja 1945 umaknil na Koroško, bil vrnjen v Teharje in verjetno v juniju neznano kje umorjen, star 22 let.
Po letu 1945 je na Slovenskem zavladala totalitarna oblast. Hribovškova pesniška zbirka in prevod Antigone sta ostala nepoznana, vendar v skrbnem varstvu Anice Resman Zaletel, kar je bilo zanjo v povojnih letih zelo nevarno. Njena sestra je živela v Argentini. Gospa Anica ji je poslala Hribovškove pesmi, ki so z naslovom Pesem naj zapojem leta 1965 izšle v izseljenstvu. Uredil jih je dr. Tine Debeljak.
Od takrat naprej se je pesnikovo ime počasi začelo pojavljati tudi v matični domovini. Normalno pa je postalo šele po osamosvojitvi. Navedimo samo glavne mejnike:
– 1970 je bil Hribovšek omenjen v veliki antologiji slovenskega pesništva Živi Orfej,
– 1990 je pri Cankarjevi založbi izšla zbirka Pesmi, kot jo je Hribovšek uredil sam leta 1944,
– 1994 je Slovenska akademija znanosti in umetnosti na pobudo dr. Janka Kosa pripravila Balantič-Hribovškov simpozij,
– 2010 je bil Hribovšek kot klasik sprejet v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je urejal dr. France Bernik. Ivanu Hribovšku sta posvečeni dve knjigi: Monografija, v kateri je podrobno predstavljena pesnikova življenjska usoda, in Zbrano delo, v katerem so zbrane pesmi, objavljeni zgodnji članki, predavanja, pisma. Skratka vse Hribovškovo delo, razen prevodov antične literature. Avtor obeh knjig je najpomembnejši in najzaslužnejši raziskovalec zamolčanih avtorjev prof. France Pibernik.
Hribovšek je bil klasično izobražen, razgledan po evropski literaturi. Poznal je tudi vsakdanji boj za preživetje. Ker mu je oče zgodaj umrl, je moral zlasti med počitnicami delati na domači kmetiji. Bil je kritičen do takratnega dogajanja, samoten iskalec najvišjih človeških vrednot. Ko se je razplamtela vojna, je spoznal divjanje okupatorja, pa tudi to, da osvobodilno gibanje, ki mu je pripadal, ni bilo skladno z njegovimi nazori. Zato se je pridružil domobrancem.
Ivan Hribovšek sodi v generacijo pesnikov: Jože Brejc, France Balantič, Jože Šmit, Mitja Šarabon, France Kosmač, Kajuh, Peter Levec, Ivan Minatti in Ada Škerl.
Slovenski literarni zgodovinarji Hribovškovi poeziji pripisujejo visoko vrednost, ki zaradi pesnikove mladosti pravzaprav preseneča
Literarni zgodovinar Janko Kos o Balantiču in Hribovšku pravi: »Vendar je na prvi pogled že tudi očitno, da Balantič in Hribovšek iz nje na poseben način izstopata ali jo morda celo presegata, tako s svojo posebno življenjsko usodo kot z izjemno težo svojega pesnjenja. V njuni poeziji ni ne levičarskih ne desničarskih ideologij. Njune poglavitne teme so: ljubezen – eros, lepota, poezija, Bog, smrt, predsmrtni obup, grešnost, odrešenje, z njimi presegata vse ideologije. Slogovno pa sta si močno različna: ob Balantičevem slogu smemo govoriti o neobaroku, ob Hribovškovem pa o klasičnosti oziroma neoklasicizmu. Hribovškov slog je v primerjavi z Balantičevim jasen, preprost. Kateri so bili njuni vzorniki? Od slovenskih pesnikov so nanju vplivali Kette, Župančič, Gradnik, Anton Vodnik, Kosovel, Kocbek in Vodušek. Od novejših evropskih pesnikov zlasti Baudelaire, Verlaine, Rimbaud in Rilke, Hribovšku tudi antični pesniki in nemški lirik Hölderlin (1770–1843).«
Slovenski literarni zgodovinarji Hribovškovi poeziji pripisujejo visoko vrednost, ki zaradi pesnikove mladosti pravzaprav preseneča. Pri razlagi tematike in motivov poudarjajo vojni čas, v katerem je ta poezija nastajala.
Prof. Janko Čar je zapisal: »Pesnikov pogled na slovensko zemljo je v začetku še ves svetal, kocbekovsko optimističen, toda vojni čas vrže uničevalsko roko tudi nanjo.«
France Papež, izseljenec v Argentini, pesnik, pisatelj, urednik prevajalec pa je Hribovškovo poezijo opisal: »V Hribovškovi zbirki Pesem naj zapojem so doživetja, porojena iz ene same velike tragične dobe, vendar so stvarna doživetja čustveno predelana in prenesena na višje, estetsko bolj prečiščene ravni: Ideja smrti in življenja je vključena v slikanje pokrajine, v tihožitja in meditacije.«
Poezija Balantiča in Hribovška je »čista poezija«
Po mnenju slovenskih literarnih zgodovinarjev je poezija Balantiča in Hribovška »čista poezija«. Janko Kos posebej poudarja: »V tem smislu stojita Hribovšek in Balantič zunaj dosega levičarskih pa tudi desničarskih ideologij predvojnega časa. Razlog njune neideološkosti je ta, da s svojimi poglavitnimi motivi in temami – eros, lepota, poezija, Bog, smrt, predsmrtni obup, grešnost in drugo – presegata vsakršne ideologije.«
Hribovšek je govoril v imenu vse generacije, ki je bila žrtvovana na oltarju pogubne zgodovine
Najpomembnejši raziskovalec Hribovškove usode in dela prof. France Pibernik je v zaključku Monografije zapisal: »Hribovšek ni izpovedoval le svoje skrajne osebne stiske, govoril je v imenu vse generacije, ki je bila žrtvovana na oltarju pogubne zgodovine.
Z izdajo Hribovškovih pesmi leta 1990 je Hribovškova poezija postala integralni del novejšega slovenskega pesništva, svojo dejansko kanonizacijo pa je dosegla leta 1994, ko je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravila Balantič-Hribovškov simpozij. Znanstvena obravnava je pokazala, da Hribovškove pesmi sodijo v vrh sočasne slovenske poezije in da predstavljajo samosvojo izpovedno smer ter izrazit osebni poetični izraz. Zato je bil kot klasik sprejet v elitno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.«
