Pred kratkim mi je pod roko prišel prispevek zadnjega ameriškega veleposlanika v nekdanji skupni Jugoslaviji, Warrena Zimmermana, ki je v članku, objavljenim leta 1995, opisal svoj pogled na razpad Jugoslavije. V oči mi je padlo še zlasti to, da je za sprožitev vojne na Balkanu, in posledično prelivanje krvi, ki je temu sledilo, v veliki meri okrivil Slovence in našo ‘sebičnost’. Takole zapiše: »Slovenski separatistični nacionalizem je bil edinstven v Jugoslaviji – ni imel ne žrtev ne sovražnikov; medtem, ko so Slovenci sovražili Miloševića, niso ustvarjali ideologije zoper njega. Prakticirali so ‘Garbo nacionalizem’ – želeli so le, da se jih pusti pri miru. Njihova vrlina je bila demokracija in njihov greh sebičnost. V želji, da se ločijo od Jugoslavije, so preprosto ignorirali 22 milijonov Jugoslovanov, ki niso bili Slovenci. Nosijo precejšnjo odgovornost za prelivanje krvi, ki je sledilo njihovi odcepitvi.«
Preko taktične briljantnosti do epske zmage
No, avtor nam na svoj način pokloni tudi kompliment, ko zapiše: »Ko so sprovocirali vojno, so Slovenci pridobili podporo svetovne javnosti in strnili celotno populacijo za neodvisnostjo. Za razliko od JNA so sprejeli tuje novinarje, katerim so prodali epski boj njihove majhne republike proti jugoslovanskemu orjaku. To je bila najbolj briljantna PR poteza v zgodovini Jugoslavije.«
Avtorju najbrž ne moremo oporekati, da se Slovenci nismo kaj prida menili za usodo ostalih 22 milijonov Jugoslovanov, ko smo se želeli osamosvojiti, toda po drugi strani ne poznam enega naroda, ki bi se osamosvojil iz golega altruizma. Prav tako se mi zdi izredno problematična trditev, da Slovenci nosimo pomembno odgovornost za prelivanje krvi na Balkanu. Očitno je avtor v tem primeru zamenjal vzrok in povod. Omenjeno trditev je potrebno gledati predvsem v luči takratnega ameriškega odklonilnega stališča do razpada Jugoslavije. A nekaj je Zimmerman imel gotovo prav. Takratno vodstvo je uspelo poenotiti celoten narod za skupni cilj. To je bila gotovo epska zmaga Slovencev, ne v vojaški moči, ker se s tem nismo morali kosati s kolosalno JNA, temveč v ujetju pravega trenutka in z briljantnim taktičnim manevrom in uspešnim lobiranjem v mednarodni skupnosti.
Takrat smo bili Slovenci trdno na realnih tleh ter z jasnim ciljem, optimizmom, močno voljo in osupljivo enotnostjo. Sebičnost, kot jo opisuje veleposlanik, je takrat bila legitimna in pravzaprav nujna za uresničitev zgodovinskega sna Slovencev.
Izgon pameti
Danes ugotavljamo, da zgolj optimizem in idealizem ne zadostujeta za uspešno vodenje države. Kot da bi ves potencial, ves optimizem, vso kmečko pamet in zdrav razum prodali za nekaj drobiža. Pred kratkim je bil v Delu opravljen intervju z letošnjim Prešernovim nagrajencem Gorazdom Kocijančičem, ki je v svoji kritiki na račun slovenskih akademskih filozofov med drugim povedal: »V akademski ‘filozofiji’ je tako vse manj resničnega čudenja, spraševanja, napornega študija, ponižne refleksije, intersubjektivno zavezujoče argumentacije, strahospoštovanja do resničnosti…Vse je postalo le igra, iskanje psevdo-duhovitega obrata, verbalizem, domislica v družbi spektakla. Ko se to poveže še z oživljanjem komunizma in podobnimi neumnostmi, smo se znašli v deželi, kjer ni več logosa.«
Po dvajsetih letih samostojne Slovenije smo se znašli v deželi brez logosa, saj smo ga izgnali. Našo pamet izvažamo, medtem ko se ‘tuje’ pameti bojimo kot hudič križa. Kako zelo so stvari pri nas obrnjene na glavo, je nedavno v intervjuju za TFL Glasnik povedal dr. Klemen Jaklič, predavatelj na Harvardu, kar očitno ni dovolj dobra referenca za profesorja na ljubljanski univerzi: »Upam tudi, da ne gre za narobe svet: bolj kot si uspešen v tujini in bolj kot je uspešna univerza, kjer si se uveljavil, bolj si akterjem doma v nelagodje in nadlego.«
Ja, v deželi, kjer ni logosa, je pamet tujek. Mnogi bi se najbrž strinjali, da logosa v tej deželi ni že mnogo dlje, že od časa neke druge vojne, pol stoletja pred osamosvojitvijo. A osamosvojitev je bila velika priložnost, da si to postopoma povrnemo in da zaživimo v deželi, ki ljubi resnico. Za kratek čas se je zdelo, da so to lahko zares zgodi. Danes ugotavljamo, kako zmotno je bilo to prepričanje.
Viri:
- Intervju z Gorazdom Kocijančičem (Delo – Pogledi, 13. 2. 2013)
- Zimmermann W. (Mar. – Apr., 1995); The Last Ambassador: A Memoir of the Collapse of Yugoslavia: Foreign Affairs, Vol. 74, No. 2 , pp. 2-20
