“Anatomski material” – tako ga je vknjižil brezdušni hospitalni register -, iz ljubljanske bolnišnice na Žale pripeljan poleti 1972, bo po dvainštiridesetih letih, če ga ne poškodujejo novi brezčutni birokratizmi, morda dobil ime in priimek: Stjepan Crnogorac. Sorodniki bodo morda lahko končali neskončno iskanje mrtvega brata, nad katerega, nekaj nad dvajsetletnega, je roko, kot je vsak dan bolj razvidno, dvignila nedotakljiva slovenska udbovska vzporedna oblast. Tista, ki je v totalitarnih desetletjih po drugi svetovni vojni, v šestdesetih, sedemdesetih, v beograjski centrali dobila zeleno luč za obračun s “sovražniki” (prevod: politično, ideološko drugimi, drugačnimi; nekomunisti) na slovenskem teritoriju. In je zavzeto obračunavala do praga slopomladi. Da bi si nam slovenski udbovski šef Janez Zemljarič danes, 2014., sto let od prvega svetovnega spopada, sedemdeset let od konca drugega, ko – ponovim: leta 2014! – k naslovnikom kapljajo temni računi preteklosti, s to napako, da jim je rok trajanja po slovenskih paragrafih potekel, dovolil brezsramno pripovedovati, da tukajšnja tajna politična policija, eden od stebrov, preživetvenih modelov titovskega totalitarizma, parastruktura za ohranjanje preddemokratične Slovenije, ni nikogar spravila na oni svet. Slovenski udbovci, slovenska SDV že ne.
Kdo je operiral takrat v Kliničnem centru? Janez Zemljarič seveda. Preverjeni kader.
42 let! V začetku našega štetja jih je malo dočakalo toliko, na preštevilnih koncih planeta še danes ni drugače. Eno celo življenje se, če malo pospeši, obrne v štirih desetletjih. Rojstvo, otroštvo, odraščanje, prve ljubezni, prva služba, prve skrbi, prva razočaranja, prvi odhodi. Poroke. Pogrebi. Vse. Da dvainštirideset let ne veš, kje ležijo tvoji, kam naj greš prižgat svečo, in ti ne raznese srca, je skrivnost človeškega materiala. Ko je najhuje, je najmočnejši, za to resnico ni treba na freudovski kavč. Slovenski meter hudega pa je še daljši, tukaj v hudih jamah nespokojno ležijo šestdeset, sedemdeset let. Naši. Naši ljudje. Umrli v bratomorstvu. S hinavskim strelom v tilnik, zvezanih rok in nog. Da ne bi hodili za rablji? Ampak hodijo! Črna vest rodi nespečnost. Ko se enkrat spustiš v Kočevski rog, nisi več isti. Ne moreš biti. Tisti, ki je sekundo zrl v hudojamski zid mrtvecev, za vselej spoštuje mrtve in žive. Ali pa je iz kamna! Kaj je z nami, kaj smo si naredili, kako globoko so nas ranili paraziti, ki so upravljali te kraje ali/in jih še, če se neozdravljivo sovražimo. Bojimo drug drugega. Bežimo. Gremo mrtvohladno čez antigonovsko sveto pravilo. Niti enega vstajnika ni sproducirala slovenska več kot dvajsetletka potresnega zidanja na preteklosti, razžrti od hudega in nonstop potiskani v pozabo! Niti enega na vsa leta podržavljenih laži in utvar! Srhljivo! Iz kakšne snovi smo? Rojstni in mrliški list sta civilizacijski minimum. Minimum človeškosti. V tukajšnjem mikrokozmosu pa – nepremagljiva gora.
Več lahko preberete v Večeru.
