Nedvoumno je slovenska komunistična oblast – tako kot vsaka druga oblast te vrste – Cerkev doživljala kot rivala pri oblikovanju svetovnega in vrednostnega nazora mladine. Tajnik republiške verske komisije Franek Sladič je predstavnikom občinskih verskih komisij severne Primorske februarja 1968 pojasnil, da je razmah pastorale Cerkve po letu 1965, poleg Drugega vatikanskega koncila (1962–1965) in podpisa Beograjskega protokola med Jugoslavijo in Svetim sedežem (1966), omogočila zakonodaja, ki je glede verskih skupnosti »preveč liberalna, česar pa se ne da menjati ali zaostrovati«, še najbolj pa »pasivnost tako rekoč vseh dejavnikov v odnosih med oblastjo in Cerkvijo«: od občinskih do republiške verske komisije, šol, družbeno-političnih organizacij, tožilstva itd.
Odločilen vzrok za slednje naj bi bilo prepričanje jugoslovanskih komunistov, »da je zgolj z našim socialističnim sistemom cerkev zapisana propadu«. Temu je dodal: »Danes ne moremo trditi samo, da nismo aktivni, pač pa nas sploh ni. Nam ne zadostuje, da ugotavljamo, kako je cerkev aktivna, ampak mirno priznavamo, da nič ne delamo, da bi to vsaj omejili, če ne delo preprečevali, kljub temu da je v naših rokah policija, šole in denar.« (AS 1211, šk. 23, Zapisnik, 13. 2. 1968, 4)
Nasproti pasivnosti oblasti je bilo delovanje Cerkve pri nas po sočasni oceni predsednika omenjene komisije Pavla Bojca »silno dinamično, moderno in aktualno« (AS 1211, šk. 23, Posvet, 4. 11. 1968, 18). Nadalje je bil mnenja, da »smo na najobčutljivejšem področju«, tj. vzgoji mladih, »živeli v iluzijah« ter za »najbolj zaskrbljujoč pojav pri nas«, poleg pripadnosti »tuji ideologiji«, opredelil prav vernost (AS 1211, šk. 23, Zapisnik, 20. 2. 1968, 17). Podobno je sekretariat Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije oktobra 1970 ocenjeval, da v odnosu Cerkve kot do največje, najbolj organizirane in posledično najvplivnejše verske skupnosti v republiki obstaja še vedno vrsta odprtih vprašanj, med njimi »boj za mladino« (AS 1211, šk. 26, Informacija, 15. 10. 1970, 11).
V omenjeni boj se je, po sodbi škofa Apostolske administrature Slovensko Primorje dr. Janeza Jenka, oblast z obnovljeno odločnostjo spustila po odstavitvi Staneta Kavčiča oktobra 1972 z mesta predsednika republiškega Izvršnega sveta (AS 1211, šk. 150, Zabeležka, 22. 10. 1975, 2). Njen nastop proti vse večji družbeni prisotnosti Cerkve je imel za cilj vzpostavitev popolnega monopola komunistov in njihove ideologije nad vsemi vidiki družbenega življenja, odvijal pa se je pod geslom uveljavitve »interesov delavskega razreda in vodilne vloge ZK« (AS 1211, šk. 6, Odnosi z rimokatoliško cerkvijo v SR Sloveniji, 24. 1. 1974, 2). Nova oblastna garnitura se je v okviru tega soočila s pokoncilsko katehezo, katere glavne odlike so bile usposobljeni in prizadevni kateheti in katehistinje, metodološke novosti ter v vse več primerih sodobni prostori in oprema, kar je v zadnji posledici privedlo do tega, da je število veroučencev je v obdobju 1965973 opazno naraslo, in sicer s 54,3 na 68,7 % vseh šoloobveznih otrok (Kvaternik 2003, 209). Ustrezno sredstvo proti temu, zanjo zaskrbljujočemu stanju, je prepoznala v prvi vrsti v šolskem sistemu, ki je bil z izjemo dveh verskih srednjih šol in ljubljanske teološke fakultete v celoti v njenih rokah.
Oblast je Cerkvi razkrila svoje namere ob priložnosti razgovora predsednika republiške verske komisije Rudija Čačinoviča s slovenskimi škofi septembra 1974. Škof Apostolske administrature Slovenske Primorje dr. Janez Jenko je tedaj uvodoma opozoril, da v začetku šolskega leta opažajo poostren odnos do veroukarjev v podaljšanem bivanju na šoli, ki v številnih primerih niso pripuščeni k verouku. Slednjemu se je postavil v bran z besedami: »Ali se lahko kritizira cerkev, če uči spoštovati starše, družino in delo. Vsaka oblast bi morala delo cerkve na področju vzgoje pozitivno ocenjevati. Vsi se trudimo za iste cilje. Res je, da smo in ostajamo ideološki nasprotniki, toda dopustimo svobodo delovanja vsakemu na svojem področju, saj se cerkev in oblast v svojih prizadevanjih za dobro naroda dopolnjujeta.« Čačinovič je dal sogovornikom vedeti, da se oblast s Cerkvijo ni pripravljena usklajevati glede verouka, prav nasprotno, odločena je bila otežiti njegovo izvajanje. V Jugoslaviji so namreč po zgledu Poljske že bile v teku priprave za postopno uvedba celodnevne osnovne šole (AS 1211, šk. 28, Zabeležka, 18. 9. 1974, 4).
Za celodnevno osnovno šolo se je oblast deklarativno opredelila že leta 1958 in zatem dokončno leta 1972. V drugem poletju šolskega leta 1974/75 so jo preizkusno uvedli na prvih petih osnovnih šolah širom Slovenije. Tedaj je tako v oblastnih kot strokovnih krogih že popolnoma prevladalo stališče, da je »potrebno zagotoviti učinkovitejši družbeni vpliv« pri vzgoji mladine, kar pa se je odvijalo pod krinko prizadevanj za izboljšanje pogojev za vzgojo in izobraževanje šoloobveznih otrok. Republiški Zavod za šolstvo je tako vztrajal na stališču, da med učno-vzgojnim procesom, vključno s podaljšanim bivanjem, ni mogoče obiskovanje verouka (AS 1211, šk. 31, Zapisnik, 15. 1. 1975, 2). Oblast je računala, da bo udeležba pri verouku z uvedbo celodnevne osnovne šole prenehala biti tako množična oz. da bodo v spremenjenih razmerah, glede na Čačinovičevo izjavo na obravnavanem razgovoru s slovenskimi škofi, verouk obiskovali le tisti otroci, ki »to resnično hočejo« (AS 1211, šk. 28, Zabeležka, 18. 9. 1974, 4).
Največjo reformo na področju osnovnega šolstva po uvedbi osemletke leta 1959 so z velikim pritrjevanjem in nestrpnostjo sprejeli na občinskih ravneh oblasti, kjer so celotno predhodno desetletje nemočno opazovali velike uspehe Cerkve na področju kateheze šoloobveznih otrok, vse bolj pa tudi kateheze srednješolcev in študentov (slednje je skrbelo tudi republiško versko komisijo, saj je »prav tisti odstotek doraščajoče mladine, ki je organiziran v že omenjenih veroučnih skupinah, dosti bolj organiziran in često v praksi ideološko nestrpen«) (AS 1211, šk. 27, Delovanje, 1972, 40; AS 1211, šk. 28, Odnosi, 24. 1. 1974, 11). Tako se je razprava o aktivnosti verskih skupnosti v občini Ljubljana Šiška v letu 1975 iztekla v poziv, da je potrebno pri njih čim prej uvesti celodnevno osnovno šolo, »ker bomo na ta način odtujili mladino od dejavnosti cerkve« (AS 1211, šk. 29, Aktivnosti, 1975, 39). Občinska verska komisija iz ljubljanskega Bežigrada je prav tako bila na stališču, »da se je treba zavzemati, da se čim preje uvede celodnevna šola, da se na ta način otroke odteguje od cerkve«. Omenjena komisija je bila nadalje mnenja, da bo mladino »možno odtegniti od vpliva cerkve le z večjim delovanjem med mladino in zagotovitvijo ustreznih prostorov za njihovo delovanje« ter prišla na dan idejo, da uvedbo celodnevne osnovne šole dopolni ukrep, katerega uspešnost se potrjuje do danes: »Proste dneve naj bi izpolnili s športnimi dejavnostmi, ker sicer to praznino izkoristi cerkev za svoje namene.« (AS 1211, šk. 31, Zapisnik, 20. 2. 1975, 3)
Oblast ni zasledila odkritega organiziranega nastopanja predstavnikov cerkve proti celodnevni šoli, vendar so bili »stalno prisotni komentarji o tem, da cerkev ne more pristati na to, da bi bila vzgoja otrok apriori ateistična« (AS 1211, šk. 6, Poročilo, 23. 2. 1976, 6). Najodločnejši kritik tovrstne šolske politike med slovenskimi škofi je bil Jenko, ki je na primer oktobra 1975 v razgovoru na verski komisiji občine Koper opozoril, da se vzgojno-izobraževalni proces odvija izključno na osnovi marksističnih izhodišč, ter da so verniki zaradi tega priča »vsiljeni ateizaciji šolskega pouka«, katerega izvaja »protiversko naravnava« družba (AS 1211, šk. 150, Zabeležka, 22. 10. 1975, 2). Spričo izkazanega državljanskega poguma v okoliščinah, ki so bile vse prej kot naklonjene javnemu izražanju pomislekov v ravnanje totalitarno navdahnjene oblasti, pa si posebno pozornost zasluži Jenkova dve leti starejša izjava o položaju in možnostih Cerkve v pogojih enačenja političnih interesov komunistov z interesi celotne slovenske družbe:
»Kaj moremo pričakovati v bližnji prihodnosti, če se bo stanje nadaljevalo. Še nadaljnje ugašanje vere. Močen faktor v tem je naša sedanja osnovna šola. Država ima monopol nad šolo in vzgojo, saj so v cerkvenih rokah samo šole za vzgojo in izobrazbo duhovnikov. V cerkvene srednje šole se sprejmejo dečki, ki imajo za seboj že obvezno državno osemletko. Te šole naj bi po izrecni želji in hotenju prosvetnih oblasti vzgajale marksiste, mladino, ki za vero ne bo imela nobenega posluha. Po katoliškem nauku imajo starši prvo in odločilno besedo pri vzgoji svojih otrok. Katoliški starši imajo kot državljani pravico, kot verniki pa dolžnost svoje otroke v svoji veri vzgajati. Če že morajo svoje otroke pošiljati v skupne državne šole, za katere nosijo enaka bremena kot neverni državljani, imajo pravico zahtevati, da v šoli ateizem nima nobene prednosti pred katoliško vero. To je smisel ustavnih določil o svobodi vere in vesti, o enakosti vseh državljanov.« (Jenko 1973, 133)
Arhivski viri
AS 1211 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Komisija Republike Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi: šk. 6, 23, 25, 26, 27, 28, 29, 31, 150.
Literatura
Jenko, Janez. 1973. Naš položaj in naše možnosti. Cerkev v sedanjem svetu 7: 132–135.
Kvaternik, Peter. 2003. Brez časti, svobode in moči: vpliv komunizma na pastoralno delovanje Cerkve v ljubljanski nadškofiji (1945–2000). Ljubljana: Družina.
