Utrinek: Zadnje številke revij Tretji dan in Zaveza

zaveza_tretji danZaveza številka 95

V uvodnem delu Lenart Rihar predstavi svoj pogled na neizpolnjene pogoje za slovensko spravo zaradi nesposobnosti sprejemanja jasne kritične besede o naši polpretekli zgodovini. Prizadetemu slovenskemu človeku, ki čuti potrebo po pravičnosti, bi morali pomagati iz težav tako Cerkev kot demokratični politiki, ki prevečkrat enostransko odpuščanje zamenjujejo s spravo. Matija Ogrin razmišlja o tem, kako težko a nujno je sredi današnjega sveta braniti svojo kulturo, vero, človeško suverenost. Brane Senegačnik vidi razlog za nedelujočo demokracijo pri nas v zavračanju argumentiranega pogovora, ki zahteva jasno predstavitev svojega spoznanja o svetu in voljo prisluhniti drugačnemu videnju. Helena Jaklitsch poudarja pomen treznega spomina in resnične zgodovine za našo prihodnost.

V rubriki »Kako se je začelo« Janko Maček na osnovi zapisov različnih pričevalcev predstavi bridke medvojne in povojne izkušnje prebivalcev Loškega potoka, kjer je zaradi revolucionarnega nasilja ugasnilo več sto življenj. Rubrika »Pripovedi« prinaša tri pričevanja. Ljubljansko družino Kovač iz Starega Vodmata je revolucija zaznamovala z umorom najstarejšega sina v Rogu, odhodom treh hčera v begunstvo in s posledicami mučenja pri enem od mlajših sinov. Pri dveh pripovedih pa gre za osebne spomine pričevalcev, ki sta na lastni koži doživela vojno, begunstvo, vračanje iz Vetrinja in povojno taborišče v Škofovih zavodih.

Posebej dragocen je prispevek v “Zavezinem pogovoru”, v katerm je objavljen prvi del pred leti opravljenega intervjuja z duhovnikom, zdaj že pokojnim, Janezem Zdešarjem, nekdanjim rešencem iz teharskega taborišča. Zanimala ga je zgodovina, saj “šele če gledam v preteklost in se orientiram za prihodnost, se moja sedanjost skuša pravilno uresničevati, sem na pravi poti”. Zato je polagal velik pomen gojitvi spomina.

Spominjanju so namenjeni objavljeni govori s spominskih slovesnosti in prispevek v spomin pokojnega ameriškega Slovenca, prof. Janeza Gruma. Med prispevki, ki obravnavajo aktualne družbene teme pa naj omenimo nekatera besedila, predstavljena pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani in poučen članek o zgodovinskem ozadju krize v Ukrajini.

J. F.

______

Tretji dan

V številki 5/6 je v uvodniku odmevala tema nasilja, ki se še danes bohoti v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in še marsikje po svetu in katerega žrtve so številni nedolžni civilisti. Nadalje uvodničar spomni na usodne dogodke v prvi svetovni vojni, ki so imeli za Slovence katastrofalne posledice v razdelitvi do tedaj enotnega ozemlja. Blok teologija nam prinaša prevod treh teoloških predavanj Romana Guardinija, v katerih med drugim razmišlja o pomenu razodetja, o katerem zapiše: »Verovati pomeni hoditi skupaj z Bogom, hoditi skupaj z njim v skrivnost. In v tej skupni hoji se vsakokrat razgrinja resnica. Celotna zgodovina postaja razodetje.« V daljšem prispevku, ki ga najdemo proti koncu številke, pa Rok Mihelič predstavlja premoženjskopravna razmerja v Katoliški cerkvi na Slovenskem. Ob tej temi se stalno lomijo kopja med nasprotniki in pripadniki Cerkve. Avtor pregledno in sistematično predstavi problematiko predvsem s pravnega vidika, ne umanjka pa tudi zgodovinski pregled statusa premoženja in odnosa do tega v posamezni državni ureditvi. Posebej zgovoren je sklep: »Preteklost nam narekuje, da bi se prihodnost morala otepati težnje države po prevladi na duhovno-moralnem področju družbenega življenja in namere Cerkve po premoženju in ekonomskem upravljanju onkraj ciljev njenega poslanstva. V nasprotnem primeru vsaj ena od omenjenih institucij izda svoj izvirni namen.«

Naj omenimo še recenzijo odlične knjige Davida Bentleyja Harta, ki bi jo zagotovo moral prebrati vsak, ki mu je mar za objektivno interpretacijo cerkvene zgodovine. Recenzent lepo prikaže avtorjevo uspešno kosanje s sodobnimi miti o religiji.

Številka 7/8 se v osrednjem bloku spomni obletnice padca berlinskega zidu. Tako kot v prejšnji številki se avtorji prispevkov dotaknejo aktualnega problema v Ukrajini, ki po 25 letih spet razgalja razlike v Evropi. Z osebnim pričevanjem nas na dogodke spomni Victor Sebestyen, ki je bil v času padca zidu poročevalec iz vzhodne Evrope za New York Times.

Med prispevki najdemo tudi prevod pomembnega besedila judovskega filozofa Hansa Jonasa, ki razmišlja o smiselnosti vpraševanja po Bogu v obdobju po grozodejstvu holokavsta. Z mislijo drugega judov­skega misleca, Emanuela Levinasa, pa se na naslednjih straneh sooči Nina Ditmajer. Predstavi nam razmislek o človekovem obličju, ki je osrednji poudarek Levinasove filozofije.

Zelo zanimivo za bralca je tudi besedilo Roka Blažiča, ki na kratko predstavi zgodovino in sedanji položaj kristjanov v Iraku. V zadnjem času smo prek svetovnih medijev namreč lahko priča številnim grozodejstvom, ki so se jim zgodila zaradi porasta ekstremističnih teženj in skupin. Kljub vsemu ostajajo neomajni, da ne glede na žrtve ne bodo zapustili svoje domovine.

Zadnja številka Tretjega dne v letu 2014 se v posebnem bloku posveča misli Renéja Girarda. Njegova osrednja mimetična teorija (posnemanje drugega), ki postavlja v središče simbol žrtve oziroma grešnega kozla, je našla že precej odmeva na Slovenskem. V uvodnem prispevku v tematiko je omenjena teorija vzeta kot poskus branja slovenske družbene situacije. Avtor se v uvodu sprašuje, ali je žrtveni mehanizem, ki v enem posamezniku prepozna nakopičeno vse zlo družbe, učinkovit tudi, ko gre za krizo, ali pa morda obstajajo še drugi mehanizmi reševanja?

Ena izmed osrednjih Girardovih tez je namreč, da z Jezusovo žrtvijo pride do revolucionarnega preobrata v razumevanju žrtve. Njena navidezna krivda se umakne resnični nedolžnosti. Grešni kozel je postal pravo žrtveno jagnje. Zgodovinske posledice tega preobrata so, da človeštvo ni več imuno za nasilje, ki se zgrinja nad posameznika. Sleherno kršenje človekovega dostojanstva vzbuja odpor. Če sedaj to tezo prenesemo na slovensko stvarnost, potem ni težko ugotoviti, kje je nevralgična točka naše krize. To je predvsem naša polpretekla zgodovina. Mimetična teorija nam pomaga bolje razumeti polarizacijo med liberalnim in katoliškim taborom, ki sega že v čas pred obema vojnama. Ena stran preprosto potrebuje drugo za svoj obstoj, zmagovalec pa je tisti, rečeno z Girardom, ki mu uspe biti boljši v posnemanju drugega. Ta polarizacija se prenaša tudi v čas po osamosvojitvi in je v zadnjem času spet zaostrena. Prav gotovo so prispevki o Girardu, zbrani v številki, pomemben prispevek k razumevanju našega sedanjega položaja.

V številki velja izpostaviti še besedilo Josefa Pieperja, velikega katoliškega filozofa prejšnjega stoletja, v katerem govori o krščanski ideji človeka, in pregleden članek o Marku Antoniju, ki ga Patrick le Roux opiše predvsem kot izrednega vodjo in stratega v vojnih pohodih. Eden njegovih zmagovitih pohodov se je začel z govorom, ki ga je imel v Petovioni.

Tudi preostali prispevki v svojih stalnih rubrikah prinašajo veliko zanimivega branja. Omenimo samo misel Marka Kremžarja, ki piše o služenju resnici in bližnjemu: »Ker smo kristjani poklicani, da smo družbi sol in kvas, se ne smemo upirati vlogi manjšine, ki služi celoti. V tem pogledu je vsak kristjan javni delavec z nalogo, da posreduje in širi z veselim sporočilom resnico, čisto in nepokvarjeno kot sol, da z jasno, dobrohotno besedo in zgledom prežene zmoto in laž ter z dobrimi deli pomaga prekvašati družbo.«

Tadej Rifel

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.