Uroš Šušterič: Moja srečanja z generalom Mihailovićem

Vojvoda Uroš Šuštaršič (desno) na sprejemu pri kronskem princu Aleksandru Karadžordževiću (na sliki v sredini) / Vir: http://www.generalmihailovich.com
Vojvoda Uroš Šuštaršič (desno) na sprejemu pri kronskem princu Aleksandru Karadžordževiću (na sliki v sredini) / Vir: http://www.generalmihailovich.com

Ob generalovi sodni rehabilitaciji 14.maja 2015 pred Senatom vrhovnega sodišča Srbije v Beogradu, sem se poleg vseh preživetih vojnih dni v času II. svetovne vojne, spomnil mojih osebnih srečanj s tem velikim človekom.

Armadni general Dragoljub – Draža Mihailović je bil v času II. svetovne vojne s strani Kraljeve vlade v Londonu povišan od čina generalštabnega polkovnika do armadnega generala na odgovornih funkcijah v domovini in pri vladi v Londonu. V vladi je bil nekaj let minister vojske, mornarice in ‘vazduhoplovstva’, v domovini v najtežjih pogojih ilegale pa načelnik štaba Vrhovne komande, namestnik Vrhovnega komandanta Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD), ki jo je po stari tradiciji narod imenoval “četniška vojska”.

Moje prvo srečanje z oficirjem je bilo leta 1939, ko je bil generalštabni polkovnik Dragoljub Mihailović komandant 38. pehotnega polka v Celju. Tedaj sem bil gimnazijski dijak, ki je s svojim očetom Josipom, vojnim prostovoljcem srbske vojske iz I. svetovne vojne bil povabljen na pukovsko slavo v kasarno polka v Celju. S pokojnim očetom sta bila vojna tovariša iz časov Solunskega preboja I. svetovne vojne … jaz pa sem ga videl prvič. Markanten, eleganten oficir, ki je bil pred tem vojni ataše v Sofiji in kasneje v Pragi, je deloval kot zelo privlačna in skromna oseba. Kasneje sem v času mojega ilegalnega in vojnega delovanja v II. svetovni vojni videl in dojel, da je bil oboževalec Slovenije in veliki prijatelj našega naroda, ki je imel do nas Slovence, ki smo bili aktivni borci v Srbiji, posebej prijateljski odnos. Naši oficirji so uživali posebno zelo veliko zaupanje, saj je v Vrhovni komandi bilo na najodgovornejših položajih veliko slovenskih oficirjev predvsem v obveščevalno – kontraobveščevalni službi, ki je bila preko generala Vauhnika in polkovnika Domazetoviča najbolje organizirana.

Vrhovni komandi Jugoslovanske vojske v domovini sem bil kot oficir spremljajočega zaščitnega bataljona dodeljen v jeseni 1944, ko smo pričeli z odmikom od Rdeče armade v smeri proti Vzhodni Bosni. Po skupnem osvobodilnem pohodu Rdeče armade in naših enot smo se brez strela in incidentov po predhodni osvoboditvi pretežnega dela Srbije, umaknili čez reko Drino na teritorij Vzhodne Bosne. K Čiči, kot smo ga imenovali, je tedaj prišel posebni odposlanec predsednika USA Roosewelta in generala Donowana polkovnik Robert McDowell z nalogo raziskati lažniva poročila angleških obveščevalnih oficirje skupine ‘Teheran’, ki je delovala v Kairu v okviru komande SOE. Vsi so bili agenti NKVD in so kasneje vsi prebegnili v ZSSR, to so bili Donald Maclean, James Klugman, Basil Davidson, Kim Philbi, Guy Burgess, Anthony Blunt in ostali, ki so s svojim lažnim prikazovanjem situacij na bojiščih Balkana naredili nam več škode kot okupatorji.

V tem času sem od strani Vrhovne komande dodeljen kot spremljevalni oficir tudi grupi ameriške vojne delegacije polkovnika McDowela in se tako na indirekten način večkrat srečal s Čičo. Posebno pa mi je ostal v spominu naslednji in poslednji najin stik …

V vasi Boljanić izpod planine Ozren, od koder so bili z letalom evakuirani tudi McDowell in 34 zavezniških oficirjev, smo bili pred neko hišo v postroju oficirji, ki smo po težkih borbah na Han Pjesku, Tuzli in ostalih bojiščih, bili pripravljeni na pregled. Ob tej priliki me je general Mihailović pohvalil za borbeno uspešnost in me povišal v čin poročnika JVvD. Tedaj se je spomnil mojega očeta in sva o njem spregovorila nekaj besed.

Nekaj dni kasneje me je poslal v poslednjo vojaško misijo – vodil sem izvidnico preko reke Spreće pri Doboju, preko katere je bil planiran prodor v Zahodno Bosno. Tu sem padel s svojimi vojaki v zasedo in v vojno ujetništvo, pot me je peljala v v vojno taborišče v Nemčijo.

Mnogi so me v mojem življenju spraševali o mojem osebnem poznanstvu generala in prav vsem sem v kratkih besedah povedal, da je to bil človek, ki se je boril z nami, jedel z nami iz istega kotla, spal z nami in končno dočakal svojo kruto in nepravično obsodbo kot 80 odstotkov vseh, ki smo ostali takrat pri življenju, večino pa so ali okupatorji ali komunisti, ustaši in ostali pobili že ob zajetju.

Po rehabilitaciji, ki sem jo v 91. letu starosti le dočakal, nekoliko bolj optimistično gledam na svet in tekoče dogodke. Temu dejanju mora slediti še znanstvena korekcija zgodovine in popolna razjasnitev vlog posameznih vojska na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije.

To je prilika in čas, ko moramo drug drugemu povedati resnico v obraz, se opravičiti in odpustiti – nikoli pa ne pozabiti.

Pripis uredništva: Uroš Šušterič je prispeval svoja besedila tudi za knjigo Sodelovanje partizanov z okupatorjem, ki jo lahko naročite na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

// //