Knjiga o Gorenjskem odredu.
Izšla je leta 1992. Uvodoma sem zapisal: »Pomladi 1991 je Skupnost borcev Gorenjskega odreda sklenila pogodbo z raziskovalno skupino, ki sem jo vodil.
Ko smo opredeljevali izhodiščna razmerja pri svojem ukvarjanju z zgodovino Gorenjskega odreda, je bilo naše temeljno izhodišče predstaviti življenje in delovanje odreda ter ovrednotiti njegovo vlogo med drugo svetovno vojno na Gorenjskem.
Drugo izhodišče je bilo, da bomo izluščili posamezne življenjske plasti, ki so bile najbolj pomembne v življenju odreda in jih predstavili v razponu od streljanja in razstreljevanja do golaža in uši, od revolucionarnosti do narodnega prebujenja, od propagande do pesmi, od ljubezni do smrti. Miselnih spodbud, na katerih temelji takšna vsebinska zasnova besedila je več, vendar naj omenim eno.
Leta 1989 je v New Yorku izšla knjiga Paula Fussla Čas vojne – razumevanje in obnašanje v drugi svetovni vojni.
Avtor trdi, da je to knjiga o duševni in čustveni kulturi Američanov in Britancev med drugo svetovno vojno, o racionalizacijah in evfemizmih, s katerimi so ljudje poskusili obvladati nesprejemljivo stvarnost vojnih let od 1939 do 1945. Pisal je o zelo hudih frustracijah poželenja oz. hrepenenja v vojni in o nekaterih možnostih njegovega zadovoljevanja. Fussel je izhajal iz tega, da je vojna škoda na telesih, zgradbah, letalih, tankih in ladjah, očitna. Manj očitna je škoda, povzročena razumu, sposobnosti razlikovanja, poštenosti, individualnosti, celovitosti, prijateljstvu in ironiji, ne da bi posebej omenjal zasebnost in duhovitost. Petdeset let so zavezniško bojevanje prikazovali prečiščeno in romantizirano do nespoznavnosti zaradi sentimentalnosti oz. osladnosti, prismojenega domoljubja, nevednosti in krvoločnosti. Fussel je pisal svojo knjigo zato, da bi uravnotežil tehtnico. To je bil tudi naš namen.
Tretje izhodišče, ki smo se mu ob začetku dela zavezali, je bilo skupinsko delo. V arhivu Skupnosti je zbrano bogato gradivo, ki smo ga člani skupine še dopolnili s pregledom novih virov in z oblikovanjem računalniških zbirk podatkov.
Pripoved smo snovali tako, da smo izluščili tiste strukturno- razvojne prvine, ki so najbolj značilne za življenje in delovanje partizanskih enot na Gorenjskem. Večina poglavij je zgrajena tako, da v njih predstavljamo svoje glavne ugotovitve, ki jih dokazujemo in ponazarjamo z navedbami iz virov ter z ustreznimi prilogami. Naš namen ni bilo vseobsežno prikazovanje posameznih tem, ampak smo se omejili na tiste dokaze in zgodbe, ki govorijo o povprečnostih oz. vsakdanjostih, pa tudi na tiste, ki se umeščajo na tak ali drugačen rob partizanskega in sploh vojnega življenjskega kroga.
Zavedamo se, da obstaja še cela vrsta virov, ki bodo prihodnjim raziskovalcem omogočili, da bodo posamezna vprašanja, ki jih mi nismo celovito pretehtali, še dodatno raziskali in dopolnili ali predrugačili dejstva, kot smo jih predstavili mi. Naša pripoved še vedno temelji predvsem na odredovih virih, torej virih, ki jih je ustvarilo partizansko gibanje, manj pa je bilo uporabljenega okupatorskega gradiva, gradiva partizanskih nasprotnikov med domačini in drugih sodobnikov dogodkov.
Osnutek besedila je prebrala skupina partizanov, ki so se vsi po vrsti ukvarjali oz. se še ukvarjajo z raziskovanjem dogodkov in tudi s pisanjem o njih , katerih sodobniki so bili med vojno. Napisali so več kot sto strani razmišljanj, načelnih in konkretnih pripomb, ki smo jih pri zaključnem oblikovanju besedila upoštevali. Predvsem o terminoloških vprašanjih smo se pogovorili na skupnem sestanku. Upoštevali smo tudi nekatere pripombe recenzentov, ki sta ocenjevala besedilo za Komisijo za zgodovino pri Republiškem odboru Zveze združenj borcev.
Četrto izhodišče, ki smo ga upoštevali po dogovoru z naročnikom, je bilo, naj bo besedilo čim manj obremenjeno s kritičnim aparatom.«
Knjiga Gorenjski partizan – Gorenjski odred 1942 – 1944
Knjiga je korak k zgodovini partizanstva, ki jo bo še treba napisati.
Partizanska vojska v neprestani ogroženosti, bolj beži kot napada, bolj izgublja kot zmaguje, za sabo pušča množico mrtvih soborcev, številne pobije sama. Krvava borba za novince, dobršen del moštva neoboroženega, del oboroženih pleni hrano, del pa straži neoborožene, da ne bi pobegnili. Komunistična gverila, ki je obstala le s skrajnim nasiljem. Bolj nasilna je do rojakov (tudi soborcev) kot do okupatorjev. Vojaško slabo opremljena in vodena. Porinjena v vrtinec revolucije in državljanske vojne.
Predvsem pa je bilo partizansko gibanje po vojni zlorabljeno za totalitarno rokodelstvo in s sistemom privilegijev ujeto v hlapčevanje totalitarizmu. Tako je zgubilo svojo uporniško, rokovnjaško izvirnost.
Temeljni spoznavni premik se bo zgodil, ko bomo partizanščino rešili instrumentalne kolektivizacije in tabujev, ko ljudje niso smeli govoriti o svojem doživljanju, o svojih prepričanjih, čustvovanjih, upanjih, veri – ko v zgodovino niso smeli vstopiti kot enkratna in neponovljiva človeška bitja.
Ko smo pisali Gorenjski odred, nam tega prehoda k posamezniku in njegovemu neponovljivemu doživljanju lastnega življenja ni uspelo narediti.
Tabuji titoizma padajo in žal, partizansko gibanje in njegovi dediči ostajajo njihovi zadnji ujetniki. Pa vendar nam tudi pripoved Gorenjskega odreda nakazuje, da ni treba, da bi bilo tako.
V teh letih po osamosvojitvi Slovenije smo slišali, brali, videli tisoče zgodb žrtev titoizma. Ti so se izpovedali in zapisali v javni spomin s svojimi doživetji in dogodivščinami, s svojimi upanji in strahovi, z udarci usode in močjo preživetja.
Posamezna poglavja Gorenjskega partizana smo napisali Nataša Budna, Janez Lušina in jaz.
Svoja objavljam na spletni strani Memores, na dnu besedila Ujeti partizani. Bila so poskus antropološke registracije nekaterih pojavov partizanskega življenja, ki so jih partijski zgodovinarji praviloma obšli.
Vir: Memores
Foto: Simos
